Vojna v Ukrajini res da ni več na prvih straneh časpisov, ali med prvimi novicami na TV poročilih, a to še ne pomeni, da je nasilja manj. Pomeni samo to, da ni več toliko zanimiva za medije in so druge novice ‘pomembnejše’.
In še ko poročajo o njej, v glavnem gledamo statistike in poslušamo številke; koliko raket, koliko mest, koliko porušenih zgradb…
A vojna je za nas toliko realna, kolikor so realne zgodbe prizadetih ljudi. In teh je veliko. Milijoni.
Med njimi skorajda ni govora o najbolj ranljivi skupini žrtev: otrocih, ali še bolj natančno, osirotelih otrocih.
Po ocenah je v Ukrajini 100.000 osirotelih otrok. Večina teh je t.i. socialnih sirot; to so otroci, ki sicer živijo brez staršev (v sirotišnicah ali v rejništvu), ampak še vedno do neke mere ohranjajo stik z njimi, recimo hodijo na vikend obiske ali pa jih občasno obiščejo starši oz. sorodniki.
Težko si predstavljamo otroka v času vojne. Malo starejši se še dobro spomnemo vojne za slovensko samostojnost. Sam sem bil takrat star dvanajst let in spominjam se stiske in negotovosti, ki sem jo čutil vsakič, ko smo se ob sirenah morali umikati na varno.
Ampak klet v hiši meni ni predstavljala neko varnost in oporo. Moje edino čustveno zavetje sta bila oče in mama. Bolj kot sirene in poročila sem gledal njiju, imel sem jih ob sebi in le to sem potreboval.
Zdaj razmišljam o takšni situaciji (seveda bolj agresivni in intenzivni) v Ukrajini in o otrocih, ki v zakloniščih in kleteh ob sebi nimajo svojih staršev.
Si sploh lahko predstavljamo njihovo stisko?
Vseeno, Bogu hvala, ti otroci niso sami (vsaj navzven ne). Ob njih so vzgojitelji, spremljevalci ali krušni starši. Tudi to je veliko.
V Ukrajini je okrog 750 sirotišnic. Večina teh je zaščitilo sirote z umikom v druge države že ob začetku vojne. Ena teh je tudi Luganski regionalni otroški dom, o katerem sem malo že pisal v prejšnjem blogu.
Tako kot ostale sirotišnice v Ukrajini, je tudi to državna institucija. Ustanovljena je bila leta 2002 in je bila namenjena za 120 otrok.
Gre za otroke brez staršev, otroke iz socialno ogroženih družin in otroke s posebnimi potrebami, od rojstva do 5.let starosti. Kapaciteta je bila dosežena že po pol leta delovanja in je v naslednjih letih pogosto tudi presegla te številke.
Za otroke je skrbelo 240 spremljevalcev, kar pomeni dva vzgojitelja na otroka. Še vedno premalo, glede na to, da je delo zahtevno, naporno, intenzivno in pomeni navzočnost podnevi in ponoči.
Ko se je vojna začela, se je sirotišnica iz Luganska najprej umaknila v Lvov, potem pa je svoj začasni dom našla v Sloveniji.
Ampak kako to, da je prav ta sirotišnica našla mesto v vasi Slavina pri Postojni?
O tem sem se zadnjič na obisku pogovarjal s tremi sogovornicami in sicer gospo Cvetko Kernel, skrbnico projekta nastanitve sirot, gospo dr. Kateryno Dontsovo, predstojnico sirotišnice, sicer zdravnico neonatologije in dr.Natalyo Galovyno, prav tako zdravnico in pomočnico predstojnice.
Prvi otroci, ki so bili iz Ukrajine posvojeni v Slovenijo, so bili prav iz te sirotišnice v Lugansku.
Nek slovenski par je leta 2006 iskal možnosti za posvojitev otroka. Kot veste, so ti postopki zelo dolgotrajni in terjajo ogromno birokracije.
Njima je bilo vseeno, od kod prihaja otrok, zato so ju preko slovenske mednarodne mreže posvojiteljev usmerili v ustrezni urad v Kijevu, tam pa naprej v Luganski regionalni otroški dom.
Nista se obotavljala. Prišla sta v Lugansk, skupaj s prevajalko (Ukrajinko, ki je živela v Sloveniji) in povprašala o možnostih za posvojitev. V roku treh mesecev sta prišla v Slovenijo s fantkom, kasneje sta iz te sirotišnice posvojila še punčko.
Ko se je letos začela vojna, so se v Sloveniji sestali predstavniki vlade, civilne zaščite in urada za migracijo. Pogovarjali so se o možnostih sprejema sirotišnice v Slovenijo in iskali primerno lokacijo za namestitev otrok.
Ljudska šola v Slavini je bila odlična možnost, saj je bil stavba v dovolj dobrem stanju. Nekaj let pred tem, ko se je tam zidala lokalna šola, so v dom namreč preselili vrtec in prvo triado. V času korone pa je bila v njem organizirana rdeča cona za bolnico iz Postojne.
14. aprila se je sklenil meddržavni dogovor, s pogojem, da so otroci v Sloveniji nastanjeni le za čas vojne, potem pa se vrnejo nazaj v svojo domovino.
V Slavino je prišlo 32 otrok, z njimi tudi vzgojiteljice s svojimi lastnimi otroci. Nastanjeni so v dijaškem domu srednje lesarske in gozdraske šole, kjer je gospa Cvetka Kernel zaposlena kot koordinatorica projektov.
Žal se je za prihod v Slovenijo odločilo manj vzgojiteljic kot je bilo predvideno, zato so k nam prišle kadrovsko precej osiromašene. Le devet vzgojiteljic in dve, ki skrbita za vodenje sirotišnice, gospa Kateryna in Natalya.
Ker je to premalo za spremljanje tolikih otrok, je slovenska vlada sprejela še en sklep in Ukrajini priskočila na pomoč z zaposlitvijo dodatnih slovenskih vzgojiteljic.
Zdaj je torej poleg devetih ukrajinskih sremljevalk še šest slovenskih in štirje sodelavci v podpornem delu (kuhinja, prevoz, varovanje).
Toliko se je obvezala naša država, torej zagotavljanje podpore pri izvajanju programa, medtem ko Ukrajina vodi strokovni del in skrbi za tekoče delovanje sirotišnice.
Potrebno je poudariti, da obe državi krijeta le osnovno, ‘standardno’ oskrbovanje, torej vse kar se tiče dela v sami sirotišnici.
Za ostale stvari mora iskati sredstva med donatorji. S pomočjo neke donacije, ki jo je sirotišnica prejela pred časom, so denimo lahko organizirali dodatno pomoč študentk iz zdravstvene in babiške nege.
Ker je Ukrajina pod veliki finančnimi pritiski, je tudi zagotavljanje osnovnih potrebščin, kot so plenice, izdelki za nego otrok in drugi, omejeno.
Poleg tega, kot pravi gospa Natalya, so za otroke zelo dobrodošli izleti, da niso omejeni le na dom in njegovo okolico. Vsi vemo, da je za otroka pomembno, da dela korake v svet, tako kot jih je vsak izmed nas.
Ti otroci nimajo ob sebi staršev, ki bi jim omogočali tolikšno raznovrstnost socialnih, špornih, kulturnih ali drugih interakcij. V resnici so odvisni od donacij, ki jih potem sirotišnica porabi za tovrstne aktivnosti.
In to je tudi razlog, zakaj smo se v Operandu odločili zbirati darove za Luganski regionalni otroški dom. Potreb je toliko, in otrokom želimo omogočiti še kaj več od tistega osnovnega.
Mnogi ste se že odzvali in zahvaljujemo se vam za vaše donacije. Dobrodelno akcijo bomo nadaljevali čez božične in novoletne praznike in verjetno še nekaj časa po novem letu.
Stopimo skupaj in pokažimo solidarnost z osirotelimi otroci, ki jih je življenje prikrajšalo za starše in hkrati za mir.
