V Rimu sva. Po Assisiju, Perugi in Terniju, torej Umbriji, sva prišla v provinco Lazio, kjer je vse popolnoma drugače. Ne, seveda ni res. Nobene velike razlike, morda je le nekoliko manj hribovita kot Umbrija.
Rim je za naju ‘strateška’ točka. V tem mestu so sedeži vseh pomembnih organizacij in redovnih skupnosti, s katerimi bi se lahko povezala.
Barka, Sant’Egidio, JRS…
Lazariste sem že omenil, tukaj deluje tudi skupnost Barka (l’Arche), kjer skupaj živijo osebe z motnjo v duševnem razvoju in prostovoljci. Tukaj je tudi sedež dobrodelne organizacije Sant’Egidio, ki ima skupnosti po vsem svetu in se zavzema za različne skupine socialno ogroženih, podobno kot Operando.
V Rimu bova zagotovo ostala nekaj časa. Dovolj, da se sestaneva z nekaterimi predstavniki teh skupnosti in tako dokončno oblikujeva plan najine poti in prostovoljnega dela v Italiji.
Ja, iz Italije se vam bova zagotovo oglašala še nekaj mesecev.
Drugačne znamenitosti
Ne zamerite nama, če ne bova veliko pisala o znamenitostih Rima, saj bi o tem lahko napisala knjigo ali dve (če bi poznala vse).
Ampak najina pot ni turistična, zato bova bolj ali manj pisala o stvareh, ki zadevajo poslanstvo Operanda, torej o obiskih dobrodelnih skupnosti, prostovoljnem delu in ljudeh, ki so odrinjeni na rob družbe.
Prva dva dneva sva prenočila nekaj kilometrov izven centra mesta. Saj veste, poceni sobica, dovolj da sva imela kje prespati, sicer pa ves čas na nogah in v centru.
Jezuitski kolegij
V četrtek naju je Rok Bečan povabil v kolegij San Roberto Bellarmino, kjer bivajo in študirajo Jezuiti. Z Rokom sva pred leti skupaj vstopila v jezuitski noviciat.
Medtem ko sem se jaz po enem letu odločil za drugačno pot, je Rok nadaljeval in bil pred kratkim posvečen v diakona. Čestitke Rok, še enkrat!
Spomini…
Vesel sem bil, ker sem v kolegiju srečal še nekaj drugih bivših sobratov iz noviciata. Lepo je bilo poklepetati z njimi in lagal bi, če bi rekel, da sem ostal ravnodušen ob spominih na eno leto Genove – pred osmimi leti. Čas je tako neusmiljen. 🙂
Center Astalli in JRS
Po prijetnem kosilu, skupaj z ostalimi jezuitskimi sholastiki, sta naju Rok in Egon (še eden od slovenskih Jezuitov) pospremila v center Astalli, kjer deluje Jezuitska služba za begunce.
Tam smo se na hitro sestali s p. Camillom Ripamontijem, odgovornim za JRS. Do srede naslednjega tedna žal ni mogoč nikakršen dogovor, saj so sredi priprave letnega poročila, poleg tega pa so imeli veliko aktivnosti zaradi papeževe poti na otok Lesbos.
Vendar sva dobila pomemben kontakt človeka, ki je odgovoren za prostovoljce, tako da bova morda že v sredo vedela več.
Iz džungle…
Rim je eno najbolj dinamičnih mest, kar sva jih kdaj obiskala. Sploh v teh toplih in sončnih dneh se ljudi tare na ulicah, avtomobilov pa kolikor hočeš.
Mimogrede, ali veste, kako spoznaš tujca v Rimu? To je tisti pešec, ki čaka na prehodu za pešce, da bi mu ustavil avto. Italijani namreč vedo, da se to nikoli ne bo zgodilo.
… na tiho jasico
Po dveh dneh sva se odločila za odmik. Našla sva stanovanje v Marinu, mestu, ki je kakšnih 25 km oddaljen od centra Rima. Saj se spomnite prejšnjega prispevka? Ko sva prišla v Marino, je bilo tako kot da bi iz džungle prišla na majhno tiho zeleno jasico.
Osredotočena na cilj
“Tukaj bova ostala, dokler se ne organizirava” sva si rekla navdušena, ko sva stala na balkonu stanovanja in gledala daleč naprej na tisti vrvež v džungli. “Ali pa morda za vedno, :)” sva se pošalila.
Očitno Bog ni razumel te šale. Naslednji dan, ko sva molila hvalnice in brala bogoslužno branje, nama je pred oči padel tale stavek sv. Gregorja Velikega, benediktinskega opata in papeža:
“Nespameten potnik bi bil, če bi na svojem potovanju zagledal ob poti ljubke travnike in bi zaradi njih nehal hoditi proti svojemu cilju.”
Brez skrbi, Šef, ne bova se ustavljala predolgo.
Obisk skupnosti Barka
Naslednji dan naju je Mar Tay, jezuit iz Burme (spoznala sva ga v kolegiju), pospremil v skupnost Barka, kjer občasno dela kot prostovoljec. Žal to soboto v skupnosti ni bilo nikogar od odgovornih, da bi mu lahko predstavila projekt, zato sva se danes s Silvo tja vrnila še enkrat.
Tokrat sva srečala gospoda Marka Veronesija, odgovornega za Barkino skupnost v Italiji in se dogovorila za sestanek v sredo. Sprejela sva tudi povabilo na kosilo. Upajmo na najboljše.
Za enkrat toliko. Ostajamo povezani.
Nace
p.s. Ne pozabite, Bog dela – prav zdaj, prav ta trenutek. Operando.
