Uprite se! Pedro Opeka o papežu Frančišku

Prihod papeža Frančiška… Tako je Sveti Duh presenetil celotno Cerkev in celo tiste, ki so ga izvolili.

Bodite prepričani: če bi morali volitve ponoviti, bi se nekateri elektorji morda odločili drugače. Nihče si ni predstavljal, da bo ta moški od nas zahteval takšen trud, takšen pretres našega življenja škofa, duhovnika, kristjana.

Prišel je od daleč, bil je že star in nekateri so po njegovi izvolitvi dejali, da to ne bo dolgo trajalo! Ni prvič, da so se “inerneži” – tisti, ki si želijo predvsem, da bi vse ostalo lepo po starem, krepko ušteli z izvolitvijo tako imenovanega “prehodnega” papeža. Poleg tega so tudi govorili, da je bil Janez Pavel II. neprekosljiv zgled. Le kaj boljšega bi lahko dobili?

Pa je Frančišek, komaj je prišel, ubral čisto drugačno pot. Tako nepričakovano in tako revolucionarno pot. Bi res morali biti tako zelo presenečeni?

Vsakokrat, ko izberejo papeža, ta po milosti svoje vloge postane drugačen. Frančišek pa je presenetil že ob ustoličenju na Trgu svetega petra, v trenutku, ko ga je izstrelilo v neki nestvarni svet, in nam je, trdno odločen, da ga ne bo prevarala slovesnost trenutka, dejal: “Blagoslovite me!”

Tako zelo preproste, pa vendar drzne, osupljive besede. Še nikdar poprej ni noben sveti oče začel svojega nagovora s tem, da bi prosil množico, naj ga blagoslovi, medtem ko ta čaka na blagoslov.

Nastopi kot ponižen grešnik, odloči se pokazati pot tako, da sam v sebi izvede preobrat: preobrat k popolni preprostosti. Gotovo ga je navdihnil Sveti Duh, da je izrazil tolikšno svobodo! To je pomenilo: zdaj torej svoje življenje dajem Božjemu ljudstvu, Kristusu in evangeliju. Lahko mi poskusite to preprečiti, lahko me ubijete, če želite, ampak poti nazaj ni, ker se ne bojim.

Prežet je z evangelijem in se loti spopada s klerikalizmom, ki je Cerkvi naredil toliko škode. Ne začne z oštevanjem duhovnikov, začne z najvišjimi plastmi, s kardinali, škofi, in se ob tem zaveda tveganja, da si bo ustvaril sovražnike na dvoru, v sloviti kuriji.

Navdaja ga umirjen pogum. Njegove besede so tako močne, da ne vemo več, katere bi navajali. Nekatere so veličastne: “Pastir mora čutiti vonj svojih ovac!” Tako lepo, preprosto in resnično. In on, mož v belem, kaže pot, tako da poljublja bolne in uboge, jim umiva noge. Ta dejanja govorijo. Še več, kričijo. To ni oznanjevanje, ampak evangelij sam.

Papež ni več nedosegljivi totem. Pomeša se med ljudstvo. Tak je kot drugi ljudje, govori, kot govorijo oni. Vošči “dober večer” in “dober tek”. Še nikoli nismo videli česa podobnega. Papež ni malik, povsod gre peš tako kot Jezus v svojem času, in govori preproste in pristne besede. In z njimi ne deli naukov, temveč ljubezen.

Papeži, ki so bili pred njim, so bili vsi po vrsti izjemni, vsak na svoj način. Dobri papež Janez XXIII., Pavel VI., ki se je odrekel tiari, Janez Pavel II., ta velikan, ki je Cerkev odprl vsem vetrovom sveta in vesoljni mladini, in Benedikt XVI., ki je prišel, da je svet pretresel s ponižnim odstopom, s čimer je pokazal, kako zelo se razlikuje od oznake vase prepričanega intelektualca, ki so mu jo številni pripenjali na talar.

Toda papež Frančišek prinaša še nekaj več: je tam, kjer ga ne pričakujemo, ter iskreno in jasno govori o notranjem preobratu, ki ga moramo opraviti vsi, od najvišjega do najnižjega na lestvici. Ko pred kardinali našteva bolezni kurije, ne ovinkari, nagovarja neposredno njih in jih poziva, naj se spremenijo pred očmi celotnega Božjega ljudstva.

Nekateri mu tega ne oprostijo. Mislimo si lahko celo, da mu ne bodo nikoli odpustili. “Frančišek se je znašel med volkovi,” je zapisal eden od njegovih biografov. Napadajo ga z naukom, s postavo. On pa te napade zavrača v imenu usmiljenja in ljubezni.

Zagovorniki postave in nauka počasi popuščajo. Izgubljajo smer. Ko jih prosi, naj pozabijo na kadilo in škofovske palače ter gredo na “obrobje”, na postaje podzemne železnice in v barakarska naselja, so osupli. Le kako lahko papež tako stopi s piedestala in se pomešava med nekaj takega?

To ti je najbrž všeč, saj si tudi sam človek z obrobja?

Pa še kako! Da na Cerkvenem vrhu končno vidim papeža, ki je tako prežet z ljubeznijo do ubogih! Ko sedeminštirideset let živiš na obrobju, skorajda pozabiš, da milost evangelija kar naprej preseneča in da se lahko dotakne tako papeža kot ponižnega duhovnika ali preprostega vernika! Prvič, da papež potrjuje – ne, da predstavlja absolutno in nezmotljivo oblast, temveč – da je služabnik. Služabnik svojega ubogega brata! Zato drži, sem srečen!

Če bo prišel sem, ga bomo sprejeli v svoji katedrali, ki so jo v kamnolomu naredili reveži, in sprejeli ga bomo kot reveži, kakršni smo. Na Zahodu katedrale vznikajo iz tal in se pnejo v nebo. Naša katedrala tukaj pa je orjaška luknja, meteorska luknja, ki jo je izkopalo na tisoče moških in ženskih rok, luknja, ki jo je za seboj pustilo na stotine ton granita, mukoma in dan za dnem izkopanega v tem kamnolomu.

Katedrala, toda vdolbena, kot katakombe iz začetnih časov krščanstva. Če bo papež Frančišek prišel, toliko bolje. Če ne bo prišel in se bo odločil, da bo obiskal kak še revnejši kraj, nič zato! Vsekakor je Frančišek že blagoslovil celotno ljudstvo Akamasoe!

Zgodilo se je, da sem bil v času konklava v Rimu. Dan po izvolitvi sem šel v Vatikan, da bi si kupil štolo v spomin na papeža Frančiška. Namesto štole, ki je nisem našel, sem naletel na kardinala Claudia Hummesa … Saj veste, to je Brazilec, ki je v Sikstinski kapeli sedel zraven Frančiška, in mu je ob izvolitvi na uho prišepnil: “Spomni se ubogih!”

Te besede so v Frančiškovih mislih delovale kot sprožilec, zato si je izbral ime v spomin na svetega Frančiška Asiškega! Hummes je nekaj let pred tem obiskal Akamasoo, zato me je poznal. “Hej, ti si tukaj? … Pridi! Te bom predstavil njegovi Svetosti!” – “Kako pa naj ga nazivam?” – “Sveti oče, vendar! Tako kot vsi!” – “Dobro, sveti oče, blagoslovite me, prosim, in skupaj z mano vse ljudstvo Akamasoe!” In to je tudi naredil. Na koncu sem ga poljubil in objel kot argentinskega brata. Nisem mu imel česa povedati, da sva bila na isti šoli, na gimnaziji svetega Mihaela v Buenos Airesu, jaz kot učenec in on kot jezuitski profesor. Zdaj pa je postal prerok, luč za naš trpeči svet.

Podprimo ga skupaj. Za nas in za ta zmedeni svet je on oče, ki smo ga čakali. Hvala, ker si se vrnil k evangeljskemu viru. Hvala, ker si pretresel našo Cerkev, zasidrano v starih navadah. Ni pomembno, če se spotikamo ali celo pademo, saj si nam povedal, da imaš raje bolno Cerkev kot naduto Cerkev.

Hvala, ker si nam vsem pomagal, da napredujemo na evangeljski poti. Cerkev, ki jo imami radi v tem novem Duhu, lahko znova postane sol zemlje in luč sveta. Hvala, “papa Francisco”, navsezadnje tudi za tvoj pogum in umirjenost pred velikimi izzivi našega časa. Podprimo ga!

Pedro Opeka, Iz knjige ‘Uprite se!’