Molitev umiri srce. V molitvi zrem Boga, se naravnam Nanj, na Njegov pogled. V molitvi zrem Njegov obraz in se sončim v njegovi milosti.
Tako na meni odseva tisto, kar zrem. Bog počasi skozi molitev pronica v moje telo, dušo in duha. Jaz se manjšam, On pa zavzema vedno večje mesto v mojem življenju. V moje srce vedno bolj vstopa Gospod.
On najprej ozdravi vse tisto, kar je potrebno ozdravljenja: stare rane, zdavnaj zakopane boleče spomine. On prinese mir. Odstrani tisto, kar je odvečno, vse tisto, kar me zapira pred odnosi.
Tako postajam vedno bolj odprta za bližnjega. V mojem srcu pa je tudi vedno več upanja. Upanja tudi za tiste, ki ga nimajo več, za vse tiste, ki so se začeli izgubljati v brezizhodnih situacijah.
Gospod v moje srce po molitvi polaga ljubezen in usmiljenje do ubogih. Daje mi iznajdljivost, da lahko poiščem poti do bližnjega.
Da vidim stisko tam, kjer sem imela prej oči zaprte za drugega. Gospod mi po molitvi da pogum, da naredim korak k sočloveku. Tako po meni stopa k ubogim On sam.
Pristopam na način, da ubogi ohrani svoje dostojanstvo, da se čuti spoštovanega. Skozi moj pogled ga zre ljubezen Boga, skozi moje roke ga hrani Gospod. Kajti po molitvi je v moje srce lahko vstopil Bog.
Tudi po delu Silve in Naceta lahko vidimo, kako konkreten in iznajdljiv v ljubezni je Bog, kadar mu dopustimo, da vstopi v naše življenje.
Ko se prepustimo Njegovi volji, nas postavi na točno tisto mesto v svojem stvarstvu, ki nam je najbolj prav in kjer lahko najbolj ljubimo. Vsak v svojem stanu in na način, na katerega Stvarnikova podoba v njem lahko najlepše odseva.
Molitev pa je lahko tudi dar bližnjemu. Ko vidim nekoga v stiski, ga v duhu lahko prinesem pred Boga.
Tako kot so to fizično storili možje v evangeliju: »Prav tedaj so možje prinesli na postelji človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa« (Lk 5, 18-19).
Tako morem tudi jaz dan za dnem pred Jezusa prinašati stisko ljudi, ki jih srečujem. Prosim za blagoslov, se zahvaljujem za tega človeka, ga izročam v Božje varstvo.
Po molitvi dobivam tudi novo moč, da odpuščam. Ko sem ranjen, ko me je nekdo ali neka situacija prizadela, takrat po molitvi v moje srce vstopi Bog s svojim odpuščanjem in On odpušča v meni.
Bog pa je vedno svež, On je izvir moči, ki nikoli ne opeša.
Ne glede na to, kakšna je situacija, ko vanjo povabim Boga, On vstopi s svežimi silami ljubezni, z novim upanjem.
Ne glede na to, kakšna je danes situacija v Evropi. Če vsak od nas v to situacijo po molitvi vsak dan znova povabi Boga, bo to na čisto konkreten način prineslo Evropi več Boga in tako tudi več upanja, več usmiljenja, več odpuščanja in več pristnih odnosov.
Tudi tako, da bom jaz bolj usmiljena, bolj odprta in bolj ljubeča do sočloveka v stiski. Ker Bog je Ljubezen, in to zelo konkretna Ljubezen.
