Pred dnevi sta naju v skupnosti Barka obiskala prijatelja Katarina in Matjaž, s sinčkom Simonom.
Nastanili so se prav znotraj skupnosti, v posebni hiši za goste ‘Il Chicco’, kjer lahko po zelo ugodni ceni prenočujejo tudi vsi drugi. Večji del dneva so preživeli v centru Rima, enkrat pa so z nami tudi večerjali.
Življenje v skupnosti ni romantika
Nekega večera, ko smo skupaj sedeli v jedilnici, smo se pogovarjali otem, kako lahko mnogi, ki takšne skupnosti niso nikoli izkusili in so o tem le brali, dobijo preveč ‘romantično’ predstavo o življenju s prizadetimi osebami.
Spomnim se, ko mi je eden od tukajšnjih asistentov, potem ko je prebral enega od najinih člankov (vsebina je dostopna tudi v angleškem jeziku), pripomnil, da je napisano zelo dobro, vendar prelepo.
Dve plati medalje
Seveda sem vedel, kaj je imel v mislih. Ste kdaj prebirali knjige Henri Nouwena, duhovnika, ki je veliko časa preživel v skupnosti Barka in tam doživel precejšnje notranje spremembe?
Čeprav je vsebina njegovih knjig nadvse dragocena in so mnogim ljudem, tudi nama, v marsičem pomagale, je vendar res, da v njih niso zajeti vsi vidiki, ki jih življenje v takšni skupnosti predstavlja.
Kapljica barve
Ko sem premišljeval o tem, kaj je tisto, kar meni osebno ostaja, če pomislim na pretekle izkušnje v Barki, na površje pridejo tisti drobni trenutki milosti, redki, pa vendar močni, kakor barva, ki z eno samo kapljico obarva poln vrč vode.
Nekateri to dobro poznate
Mar ni podobno, kot to doživljajo starši ob svojem otroku? Delo je naporno, mnogokrat skrito, brez vračila, brez plačila, brez nagrade, razen tistih redkih, drobnih, pa vendar močnih trenutkov, ko se dejansko čutiš napolnjenega in povezanega z ljubljeno osebo, brez posebnega razloga.
Pot rasti preko ponižnosti in predaje
Delo asistenta na Barki je naporno tudi zato, ker se moraš slej ko prej sprijazniti, da stvari ni mogoče bistveno spremeniti.
Napredek oseb z motnjo je počasen, včasih celo nemogoč. Kar pomeni, da se velikokrat počutiš nemočnega in frustriranega, celo neuporabnega.
Hkrati je to seveda velika lekcija ponižnosti. Zelo hitro si primoran spremeniti način mišljenja, ko zgolj ‘biti ob’ postane pomembnejše kot ‘narediti več’. Ko se moraš ‘predati’ in razumeti tole dejstvo:
Obstaja odrešenik in to nisi ti!
In kar je najpomembnejše, naučiti se moraš sprejeti osebo takšno kakršno je, nekaj, kar naši družbi zelo primanjkuje.
Redki, a drobni trenutki milosti
Povsem razumem torej tistega očeta, ki se je nekaj časa nazaj na Facebooku odzval na komentarje ljudi o tem, kako milostno, dragoceno in radostno je življenje s prizadetim otrokom. Bil je iskren, ko je dejal, da sam ne deli povsem istega mnenja. Delo je zahtevno, križ pa tako velik, da včasih pomisliš, da ga ne boš zmogel nositi.
Pa vendar…tisti trenutki. Prepričan sem, da jih tudi ta oče doživlja. Kapljica barve, ki obarva posodo polno trpkega, grenkega in težkega vsakdana.
Kmalu v bolnico Cottolengo
Pred nekaj dnevi so nama iz bolnice Cottollengo sporočili, da je 13. junij edini čas, ko je še dovolj prostih kapacitet za dva nova prostovoljca. To pomeni, da bova iz Barke odšla nekoliko prej, kot sva predvidela.
Še 14 dni torej in oglasila se vam bova iz Torina.
Vaši darovi pomenijo veliko!
Zelo hvaležna sva za finančne darove, ki jih namenjate skupnosti Barka in društvu Operando. Vsak Euro pride prav!
S tem nam pokažete, da vam ni vseeno za ljudi, s katerimi delava, hkrati pa nam izkažete zaupanje in potrditev, da delamo prave stvari in smo na pravi poti.
Naj vas povabim tudi, da skupaj z nama molite za Nino, hčerko naše redne bralke. Molitev si lahko preberete tukaj.
Ostanimo povezani! Operando.
Nace
