Od najinega zadnjega prispevka iz Brazilije je minilo kar nekaj časa, a smo morali najprej urediti stvari povezane z novo sprejeto evropsko zakonodajo glede varstva osebnih podatkov.
Saj veste, govorim o neštetih emailih, ki ste jih verjetno prejemali te dni in jih morali potrjevati, zavračati ali enostavno prezreti.
Ostanite z nami
Našemu blogu sledi več kot 2500 ljudi, mnogi od njih so potrdili nadaljnje prejemanje Operandovih sporočil. Če tega niste storili in ste bili vpisani v bazo prejemnikov, preverite email in potrdite prejemanje.
Če želite, da vas po elektronski pošti obveščamo o novih člankih, ki jih s Silvo objavljava iz najine poti, potem se še vedno lahko naročite na novice. Tukaj lahko vpišete svoj email.
Enako velja za prejemanje Božjih obljub. Več kot 500 prejemnikom vsak dan pošljemo eno obljubo zapisano v Svetem pismu. Med ljudmi so naletele na odličen odziv.
Če ste bili naročeni in obljub ne prejemate več, preverite email, ki smo vam ga pred kratkim poslali in potrdite nadaljevanje prejemanja. V nasprotnem primeru vam jih ne bomo mogli več pošiljati.
Seveda pa se lahko prijavite še enkrat.
Stavka tovornjakarjev je ohromila Brazilijo
Zadnji čas je Brazilijo zaznamovala stavka tovornjakarjev, ena največjih doslej. Cene goriva so izjemno visoke (in še rastejo), v zadnjem letu so se podražile kar za 50%.
Prevozniki zahtevajo nižje cene plina, prav tako zmanjšanje davkov in cestnin. Ker se je s stavkajočimi tovornjaki dobava goriva ustavila so nekaj dni po začetku stavke bencinske črpalke ostale brez zalog. Večina njih se je zaprla. Do tiste, ki so še obratovale, pa so se vile kilometer dolge kolone vozil. Zaradi barikad tovornjakov so tudi na avtocestah nastajali veliki zastoji.
Ceste so prazne
Ko sta se Silva in p.Lucas nekega dne vračala iz mesta, sta v koloni obstala več kot dve uri. Ampak zdaj so ceste skoraj povsem prazne.
‘Običajno je na tej cesti ogromno prometa’, nama je dejala prijateljia Regiane, ko smo po avtocesti odhajali iz nekega obiska. ‘Zdaj pa ljudje nimajo več goriva.’
Letos jeseni bodo v Braziliji potekale parlamentarne volitve. Verjetno gre za predvolilno potezo tovornjakarjev, s katero želijo pritisniti na vladajoče. Žal je na večih mestih stavka prerasla v nasilje, posegla je tudi vojska. Vsekakor upava, da se bo vse izteklo mirno.
Brazilija – srce Južne Amerike
Sicer pa naju že od prihoda v Brazilijo stalno spremljata srčnost in odprtost ljudi, ki jih srečujeva.
Če na zemljevidu dobro pogledate Brazilijo, boste videli, da je v obliki srca. In res imava velikokrat občutek, kot da bi vstopila naravnost v utripajoče srce.
Ljudje nama prihajajo nasproti z odprtimi rokami in nasmehom na obrazu. So prijateljski in čustveni, kot da ti v roki prinašajo svoje srce. Brez strahu, brez sramu in z najboljšimi nameni.
Skupnost je najvišja vrednota
Skupnost in medsebojni odnosi so daleč največja vrednota Brazilcev. Vsako nedeljo se družine zberejo skupaj. Otroci obiščejo svoje starše ali obratno, obedujejo skupaj in uživajo v družbi drug drugega. Dobra hrana in pijača, če si to le lahko privoščijo, so obvezni del druženj.
Še ena lastnost, ki loči brazilskega in evropejskega kristjana je izemna močna pripadnost devici Mariji. Marijinih svetišč in cerkva je v Braziliji veliko, zdi se, da je vernikom celo pomembnejša od samega Jezusa. Strastno češčenje Marije je pravzaprav skupna lastnost vseh Južnoameričanov, ne le Brazilcev.
Oče, Sin in Marija
Ko sem pred petnajstimi leti kot laiški misijonar služil na misijonu v Bariločah v Argentni mi je tamkajšnji misijonar takole povedal:
‘Če bi ljudi vprašal, kaj pomeni Sveta trojica, bi večina odgovorila: Oče, Sin in Marija.’ Takrat sem mislil, da pretirava, zdaj bi mu verjel.
Črna Marija
Največje mesto v njihovih srcih zavzema Nossa Senhora Aparecida, tako imenovana črna Marija, ki je hkrati tudi zavetnica Brazilije. Takole pravi legenda:
Leta 1717 je guverner province Sao Paulo, Dom Pedro de Almeida, prečkal malo mestece Guaratingueta, blizu reke Paraiba. Namenjen je bil v mesto Vila Rica, ki je bilo takrat pomembno središče izkopavanja zlata.
Ko so prebivalci Guaratinguete pripravljali slavje v njegovo čast, so trije ribiči odšli na ribolov po reki Paraiba. Molili so k Mariji brezmadežnega spočetja, da bi jim Bog naklonil dober ulov, saj so bili že dolgo časa brez sreče.
Vrgli so mreže in prav takrat iz vode potegnili Marijin kip. Manjkala ji je glava, a so kasneje ‘ujeli’ tudi to. Po legendi je bila tisti dan tudi mreža z ribami končno polna.
Ko so kip očistili, so ugotovili, da so našli črno verzijo Marije brezmadežnega spočetja. Kip so obnovili, Mariji namestili glavo in kot nadaljuje legenda, je v tistem trenutku sicer vitka Marija postala tako težka, da je niso mogli nositi.
Ribiči so črno Marijo poimenovali Marija Aparecida (prikazovalka). Prva kapela posvečena njej je bila zgrajena leta 1745.
Danes je po vsej Brazili mnogo cerkva in kapel posvečeni Aparecidi, najbolj znano pa je romarsko središče, kamor sva se skupaj s patrom Giovannijem, patrom Lucasom in prijateljico Letizio odpravila tudi midva.
Uslišane prošnje
Svetišče je zares veličastno. Ljudje prihajajo iz vse Brazilije, se ustavljajo ob originalnem kipu črne Marije, se ji priporočajo, molijo, prosijo.
Tisto, kar je bilo najbolj ganljivo, vsaj zame, je bila velika dvorana s številnimi vitrinami, v katerih so razstavljeni predmeti in fotografije kot dokazi uslišanih molitev.
Tako lahko vidiš denimo mobitel, v katerem se je ustavil naboj pištole. Ali pa skrajno zmaličena čelada motorista, ob njej pa njegova zahvala za varstvo, ker je preživel.
Pogled na strop dvorane dejansko presune, saj vso površino, ena ob drugi, zavzemajo fotografije ljudi, katerih prošnje k Mariji Aparecidi so bile uslišane.
V družbi treh misijonarjev
Na misijonu pri Ksaverijanih sva se že popolnoma udomačila. Uživava v družbi vseh treh misijonarjev, p. Lucasa, p. Alfiera in p. Giovannija.
Všeč nama je njihova povezanost, skrb in pozornost drug za drugega, predvsem pa njihova povezanost z ljudmi v župniji. Spoznavava njihov način življenja, dela in njihovo filozofijo, ki močno odraža karizmo ustanovitelja Ksaverijanov, svetega Guido Maria Conforti.
Škof, katerega srce je objelo svet
Glede na to, da naju Ksaverijani že drugič gostijo in nama omogočajo delo na svojih misijonih, je prav, da nekaj besed namenim njihovi zgodovini in delu.
Sveti Guido Conforti se je rodil marca leta 1865 v Parmi, kot osmi od desetih otrok. Confortijeva družina je že od 14. stoletja administrativno upravljala s to regijo, informacije o njihovem družinskem deblu segajo vse do leta 1285. Skratka ugledna, premožna in vplivna družina.
Njegov oče Rinaldo je polagal velike upe v sina, saj se je ta izobrazil in bil sposoben za vodenje družinskega premoženja. A Bog je imel z Guidom drugačne načrte.
Pogovori s križanim
Že ko je obiskoval osnovno katoliško šolo, se je vsak dan ustavljal ob bližnji cerkvi, pred razpelom križanega Jezusa. Kot je kasneje večkrat pripovedoval, so bili pogovori s križanim globoki, pomenljivi in drugačni od vseh drugih.
Prav pred tistim križem se je zavedel, da ga Bog kliče v duhovništvo:
‘Jaz sem gledal Njega, On je gledal mene in zdelo se je, da mi ima povedati veliko stvari.’ je nekoč dejal Guido.
Po stopinjah Frančiška Ksaverija
Leta kasneje je odšel v semenišče. Tam se je srečal z biografijo svetega Frančiška Ksaverija, velikega jezuitskega misijonarja, ki je umrl na ‘preddverju Kitajske’, leta 1552. Ksaverij je postal velik navdih za Confortijev misijonarski poklic.
Vrata k Jezuitom so mu bila zaprta, zato je leta 1895 ustanovil misijonsko redovno skupnost Ksaverijanov, katere glavno poslanstvo so misijoni v tujih deželah.
Prvi Ksaverijani so odhajali zgolj na Kitajsko, tja, kamor Frančišek Ksaverij ni prišel, da bi nadaljevali njegovo misijo. Zaradi preganjanja in oteženega dela na Kitajskem pa so se Ksaverijani kasneje razširili tudi v dežele Azije in Južne Amerike.
Misijon v Hortalandiji
Eden od teh misijonov je tudi v Hortalandiji, kjer trenutno živiva midva. Trije Ksaverijani upravljajo šest različnih skupnosti, v različnih delih mesta, a v predelih blizu favel (barakarskih naselij), kjer ljudje živijo v veliki revščini in pomanjkanju.
Prostovoljci na misijonu
Spoznala sva projekte, ki jih misijonarji vodijo in različne skupine prostovoljcev, vključenih v pastoralne aktivnosti. Za naju najbolj pomembni sta dve skupini. Prva je skupina ljudi, ki na domovih obiskuje ostarele in bolnike, jim prinaša sveto obhajilo in skupaj z njimi moli.
Druga pa je skupina Vincencijanov, ki je pravzaprav del večje mreže prostovoljcev vključenih pod ‘dežnik’ karizme svetega Vincencija Pavelskega.
Ti ljudje na domovih obiskujejo najbolj revne posameznike in družine v okolici misijona, zanje zbirajo obleke, zdravila, predvsem pa jim prinašajo upanje, tolažbo in Jezusov evangelij.
V naslednjem prispevku bom pisal o najinem delu in ljudeh, ki jih skupaj s prostovoljci obiskujeva na domovih. Do takrat pa: Operando – Bog dela zdaj! Tudi v Braziliji.
