Pred kratkim sem praznoval rojstni dan. Čeprav se vsakokrat v tem času v meni prebudi tudi nekaj otroškega veselja, čisto spontano in nezavedno, pa moram priznati, da so mi leta, ki jih na novo osvajam, vedno manj všeč.
V praksi to pomeni, da je v krogu mojih bližnjih omemba številke 44 do nadaljnjega prepovedana.
A niso naša leta v popolnem nasprotju z Einsteinovim zakonom gravitacije? Gredo samo navzgor in se nikoli ne spustijo.
Potem ti ljudje voščijo topel in svetel rojstni dan. Pa saj drugačen niti ne more biti ob tolikih svečah na torti.
Pravijo, da je človek star takrat, ko so te sveče dražje kot torta sama. No to ne vem, moram še preračunati za svoj primer.
Enkrat je nekdo napisal:
Kako veš, da si presegel štirideset let? Ko ti nekdo odstopi sedež na avtobusu. Ti pa ga ne zavrneš.
Vem, da si zdajle vsi, ki ste še toliko starejši od mene mislite: Ah ti otročiček, saj sploh ne veš, o čem govoriš. In najbrž imate prav.
Ampak ne, ne bom preveč negativen glede starosti.
Dopuščam možnost, da sem bil letos zgolj nekoliko bolj občutljiv zato, ker sem praznoval v mrazu in megli, v nasprotju s prejšnjimi leti, ko sva z ženo potovala po vseh mogočih vročih in sončnih tropskih krajih in državah.
Pa saj, po mojem ne gre toliko za leta kot takšna. Starost je tako zelo relativna.
Mislim, da gre bolj za to, da se vsakič nekoliko bolj zavem minljivosti in omejenosti. Letos je to pač udarilo malo močneje.
Še toliko načrtov in idej, kot da bi bil star osemnajst let. Ni variante, da izpeljem vse, tudi če bi jih živel stodvajset.
Moja težava je torej resna in povsem realna. Časa mi bo zmanjkalo.
Za vse, ki smo nad štirideset, ima znani psiholog Carl Jung lepo misel:
Življenje se prav zares začne pri štiridesetih. Do takrat človek dela le raziskavo.
Jaz sem se odločil, da mu bom verjel.
Ena lepa stvar pri staranju (in tukaj je lahko z leti samo še boljše), je ta, da vsakič, ko pogledaš nazaj, vidiš več. Če živiš polno seveda.
Ni mi žal za stvari, ki sem jih do danes živel, pa tudi če so bile te posledica napačnih odločitev. Vse, prav vse so tako ali drugače vodile v nekaj dobrega, pa čeprav toliko let kasneje.
Sicer pa je za nas, ki smo danes nad štirideset, tako ali tako najboljše to, da smo največje traparije in neumnosti naredili še preden je prišel ven internet. Današnji mladini je glede tega manj prizanešeno.
In še eno stvar sem odkril v teh svojih ‘akhm’ letih. Časa res da ne moremo ustaviti, ga pa lahko upočasnimo.
Pri sebi sem ugotovil, da bolj kot si širim obzorja in spoznavam nove stvari, počasneje mi teče čas. Bolj kot živim v rutini, kjer je vsak dan enak prejšnjemu, hitreje mi čas spolzi skozi rok.
Ko sem potoval po svetu, je bil vsak dan popolnoma drugačen. Bil sem kot otrok, ki gleda stvari na novo. Vse kar vidi, mu je neznano in zanimivo. Uči se, in proces tega učenja vpliva na dojemanje in zaznavanje časa. Kar pomislite pri sebi, kdaj je vaše življenje obulo superge.
Humanitarec in pesnik Samuel Ullman je povedal nekaj zelo lepega in resničnega o staranju. Naj zaključim z njegovo mislijo:
Nihče se ne postara zgolj z leti. Postaramo se z opuščanjem idej. Leta lahko pustijo gube na naši koži, ampak izguba entuziazma, to je tisto, kar naguba našo dušo.
