Srečanje s p. Tomažem Mavričem, superior generalom Lazaristov

„Ne razumem teh ljudi,“ je dejala Roxana, ko sva sedela na kavču in ji povedala, da so v eni od dobrodelnih organizacij v Barceloni odklonili najino ponudbo za sodelovanje. „Kako je mogoče, da nekdo pride do njih, jim ponudi roko kot prostovoljec, želi zbirati denar zanje, oni pa ga zavrnejo, ker to preprosto ni del njihove rutine?“

Zaprta vrata – odprto okno

V Španiji sva bila zdaj tega že nekoliko navajena, ampak vse bolj sva bila prepričana, da morda obstaja še kak globlji razlog za zaprta vrata.

In Roxana, najina draga gostiteljica v Barceloni, kot da bi brala najine misli: „Mogoče pa ima Bog za vaju pripravljenega kaj drugega. Saj vesta, ko na enem koncu zapre vrata, na drugem odpre okno.“

Če dam’, pol pa dam’!

Preden sva s Silvo odšla na pot, sva bila odločena, da bova v vsakem trenutku prepoznavala Božjo voljo za naju. Nekaj so najine želje, drugo pa tisto, kar ima Bog za naju v načrtu.

Spominjam se, ko sva pred odhodom sedela pri nadškofu Stanetu Zoretu. Pozdravil in blagoslovil je Operando in najino misijo, a naju tudi posvaril, da se pot lahko odvija drugače, kot sva si jo zastavila na začetku.

„In če bo Bog rekel dam’ (domov)?“ me je vprašal šaljivo v mojem gorenjskem dialektu. In jaz sem odgovoril: „Pol pa dam’,“ tudi v hecu.

Potrditve na poti

Ampak Bog nama ni zapiral vrat na poti. Prav nasprotno. Na najino pot je pripeljal nekaj najlepših oseb, kar sva jih kdaj lahko srečala, tako v skupnosti Barka in v Cottolengu, kot tudi v Parizu in Španiji. Da osebnega srečanja s papežem Frančiškom sploh ne omenjam.

Ne, v tistem trenutku, ko naju je Roxana prijateljsko bodrila, niti približno nisva čutila, da je pot na katero sva stopila napačna ali zgrešena. Takrat sva pomislila na svetega Pavla, ko je želel oznanjati evangelij v Bitiniji, a je ugotovil, da ga pot ne vodi tja, saj so mu bila vrata preprosto zaprta. Zato jo je moral nadaljevati v Makedoniji, pač tam, kjer ga je želel Gospod.

Bog presenečenj

Na najini poti spoznavava Boga na različne načine. Kaže se nama v ubogih in v ljudeh, ki se zanje zavzemajo. Kaže se nama v prijateljih, ki naju podpirajo, opogumljajo in pomagajo, kadar je potrebno.

Spoznala sva ga kot Boga presenečenj, ki naju za nekaj časa pusti v negotovosti, dovolj, da priznava, da je še vedno vse odvisno od Njega, a nikoli ne za dolgo.

Kadar so stvari nejasne, kadar nastane zmeda ali celo brezup, je to običajno znak, da ima Bog nekaj za bregom.

Elektronsko sporočilo, ki je preusmerilo najino potovanje

Naslednji dan sva prejela elektronsko sporočilo. Prišlo je sicer kot odgovor z dvomesečnim zamikom, a vsekakor zelo upravičenim.

To je bilo sporočilo človeka, ki je pomembno vplival na mojo duhovno pot, zlasti na začetku, pred dvanajstimi leti, ko sem prejel zakramente in postal kristjan. Spoznal sem ga na srečanju misijonarjev v Celju pri sv. Jožefu, kamor sem prišel s skupino bodočih laiških misijonarjev.

Pripovedoval mi je o sv. Vincenciju in njegovem življenju. Povabil me je v Ukrajino, kjer je vse do nedavnega deloval kot misijonar. Takrat sem se sicer odločil za misijon v Barilochah v Argentini, a sva kljub temu še dolgo časa ostala v stiku.

Superior General

Ko sva se v Parizu srečala s Francko Saje, sestro usmiljenko, o čemer sem pisal že tukaj, nama je omenila, da je bil v mesecu aprilu na samo čelo redovne skupnosti Lazaristov izvoljen Slovenec, p. Tomaž Mavrič.

Postal je superior general, torej vrhovni predstojnik družbe. Bil sem vesel in presenečen. Lazaristi so zagotovo dobili pravega človeka na vrhu.

Nisem odlašal. Še isti dan, ko sva se vrnila v Chatillon, sem svojemu staremu prijatelju napisal email in mu čestital za izvolitev. Še vedno ne vem, ali je čestitka za takšen položaj na mestu, glede na to, kako velik križ in odgovornost prinaša.

Sodelovanje z Lazaristi

Tisti, ki naju berete že od začetka, se morda spominjate o prvih načrtih najine poti. Tukaj sem pisal o tem, da obstaja možnost nekakšne povezave med Operandom in Lazaristi.

S Silvo sva se želela povezati z neko organizacijo, ki deli podobne vrednote kot Operando in katere glavno poslanstvo so ubogi. Redovna skupnost Lazaristov, s karizmo njenega ustanovitelja sv. Vincencija Pavelskega to zagotovo je.

V tistem času so pogovori z Lazaristi nekoliko potihnili, tudi zato, ker sva bila s Silvo že na poti in nisva imela več veliko časa za organizacijo kakega večjega podjema. Kakorkoli, Bog je že vedel zakaj, kajne?

Vabilo na srečanje

Sporočilo, ki sem ga tisti dan v Barceloni prejel od p.Tomaža Mavriča je bilo zelo spodbudno in kot vedno, prijateljsko. Pozdravil je naš projekt, na kratko opisal svoje načrte in predvidena potovanja ter izrazil željo, da bi se srečali in pogovorili.

Čeprav je Tomaž v Rimu in midva v Barceloni, sva odločitev sprejela zelo hitro. Bog je jasen, nobenega dvoma o tem. Če so nama vrata v Španiji zaprta, se je morda odprlo okno, ki ga bova morala najti in pogledati skozenj. Preprosto. In Bog je kazal v smeri Rima – še enkrat. Pa naj bo tako!

Z ladjo do Rima

Po dveh dneh sva se zahvalila Roxani za njeno gostoljubje, odšla na glavno pristanišče v Barceloni in se vkrcala na trajekt namenjen neposredno v Citavecchio, pristanišče blizu Rima.

Ne boste verjeli, ampak luksuzna križarka Cruise Barcelona je bila v tistih dneh daleč najcenejša možnost prevoza, le 95€ za oba. Celo Bla Bla Car bi bil dražji.

No ja, vedno ostane tudi avtoštop, ampak nisva želela izgubljati časa, pa tudi komaj sva se odpočila od nedavne avanture z Jesusom Hernandezom. 🙂

Po treh mesecih spet na Barki

Po dvajsetih urah lagodne vožnje po Sredozemskem morju sva prispela v rimsko pristanišče in se še isti večer ponovno vkrcala v Noetovo Barko – v skupnost, kjer sva že preživela dva meseca in pol in kjer so naju že veselo pričakovali, asistenti in osebe z motnjo v duševnem razvoju. Po treh mesecih sva znova vdihnila duha skupnosti in medsebojne povezanosti. Na Barko sva prišla v petek, za srečanje s p. Tomažem pa smo se dogovorili v nedeljo popoldan.

Dobrodošle spremembe

Tudi v skupnosti ‘Il Chicco’ se obeta nekaj sprememb. Pozitivnih. S pomočjo prejete donacije bo skupnost medse lahko sprejela nekaj novih fantov in deklet z motnjo in znova odprla vrata tretje hiše, ki je bila do sedaj izpraznjena prav zaradi finančnih razlogov. Priprave so v teku, hiša pa mora biti nared do meseca novembra. Bog dela!

Večerja s p. Tomažem

P. Tomaž naju je tisto nedeljo povabil na večerjo. Dobili smo se pri obelisku, na trgu sv. Petra. Prisrčen objem in veselje ob ponovnem snidenju. V sproščenem vzdušju in odlični hrani se je naš pogovor bolj ali manj dotikal najine poti, Operanda in možnosti, ki se ponujajo za odločen korak naprej.

O tem, kaj smo se dogovorili na srečanju in kako se bo nadaljevala najina pot, bom pisal v naslednjem prispevku!

Do takrat pa le tole: Bog dela – prav zdaj, prav ta trenutek. Operando!