Bilo je pol desetih zvečer. Jaz sem bil za računalnikom, Silva s knjigo v roki, oba že v sobi.
Trg, ki stoji prav ob našem misijonu in so ga prenovili šele pred enim mesecem, je bil še vedno poln in živahen.
Kot vsak večer, glasna kolumbijska bachata iz zvočnikov sosednje restavracije, otroci na igralih, mladi fantje in dekleta na telovadnih napravah, ki so jih skupaj z igrali namestili na betonirano ploščad in so prava atrakcija za tukajšnje Chocoane.
Naenkrat je počilo. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Štirikrat. Glasni poki so preglasili glasbo in v hipu pritegnili tudi najino pozornost.
Večer kot vsak drugi
Ampak da se najprej vrnem dva dni nazaj.
Tako kot smo to naredili vsak dan prej, od kar sva prišla v Riosucio, smo se s p. Alvarom odpravili na trg.
Radi gremo tja, saj so tam vedno ljudje in je to odlična priložnost za navezovanje stikov in povezovanje z ljudmi. Misijonar Alvaro to počne že dve leti, skoraj vsak večer.
Sedeli smo pri kamniti mizi, kjer pečejo odlično arepo – tipično kolumbijsko jed iz koruzne moke in sira.
Konec prazničnega premirja
Običajno so naši pogovori sproščeni, a misijonar je bil tokrat bolj zadržan kot sicer. Alvaro je bil zatopljen v svoje misli in občasno pogledoval okrog sebe, kot da bi stalno nekaj preverjal.
Ko smo pojedli in se odpravili proti naši hiši (le nekaj deset metrov od trga), se je misijonar ustavil pred vrati misijona, še enkrat previdno pogledal naokrog, potem pa tiho in počasi začel:
‘V času božičnih in novoletnih praznikov so tudi vojaki odložili orožje. Predvideno premirje med paravojsko, gverilci in vladnimi silami se je začelo v sredini decembra, končal pa se bo desetega januarja, se pravi danes.’
Zdaj sva torej razumela Alvarov nemir.
‘To, kar sta do sedaj videla tukaj v vasi Riosucio je nekaj, kar ni običajno. Ljudje so sproščeni, plešejo, zabavajo se do poznih nočnih ur; prvič, ker je čas počitnic, in drugič, ker vedo, da se jim za nekaj časa ni treba bati vojne.’
In zdaj sva tudi razumela, zakaj je bil trg ta dan bolj prazen kot običajno. Ni še konec počitnic, ampak ljudje dobro vedo, da se končuje kratko obdobje miru in se znova odpirajo vrata negotovosti, nepredvidljivosti in nevarnosti. Vedo, da se vsak hip lahko zgodi kaj tragičnega.
Misijonar je nadaljeval:
“Dobro je, da to vesta, lahko se zgodi karkoli in kjerkoli, bodisi v vasicah v gozdu, ali pa tukaj kjer smo mi, v občinski enoti Riosucia.”
Medtem ko je to govoril, smo gledali čez reko Atrato, v smer, kjer je več kot 130 majhnih skupnosti indijanskih staroselcev in kolumbijskih črncev. Tja, kjer je vojna med paravojaki, gverilo in državno vojsko najbolj divja.
‘Tik pred začetkom praznikov je bil spopad, prav tam ob obali čez reko,’ je dejal Alvaro in pokazal na dvesto metrov oddaljeno obalo prve skupnosti pragozda.
‘Ubitih je bilo nekaj vojakov, zato bo zdaj sledil odgovor. Ne vemo kje, ampak nekaj se bo zagotovo zgodilo. Tudi ljudje to vedo, zato sta videla, da je bil trg danes bolj prazen kot ponavadi.’
Bogu izročiti svoje življenje
Moram priznati, da naju je kar malo stisnilo. Čeprav sva bila dobro pripravljena na Choco in na razmere tukaj, so naju patrove besede vseeno zmrazile.
Alvaro takšnih stvari ne govori kar tako. V dveh letih, kar živi v Riusuciu je doživel že veliko.
Tako on kot vsi ljudje, ki bivajo tukaj, imajo neverjetno izostren občutek za te stvari, kot živali, ki zaslutijo nevarnost že nekaj dni prej, preden se dejansko zgodi.
To je pač nekaj, kar povzroči dvajset let negotovosti, strahu in praktično vsakodnevnih tragičnih dogodkov.
Skratka, nobenega razloga nisva imela, da mu ne bi verjela in prav vse razloge, da najino življenje popolnoma izročiva v Božje roke. On je tisti, ki odmerja naše dni!
Tisto noč sva molila še bolj močno kot običajno. Za misijonarje, za ljudi tukaj in za naju. V Božjih rokah smo, naj se vedno in povsod zgodi Njegova volja!
Panika na trgu
Ko je odjeknilo četrtič in ko sva iz najine sobe v prvem nadstropju slišala vpitje na trgu; ljudi, ki so panično kričali in bežali po peščeni cesti mimo misijona, sva vedela, da tokrat to niso bile petarde, kot denimo pred nekaj dnevi, ko so mladi še ‘kurili’ svoje pirotehnične zaloge.
Nisva vedela, kaj točno se dogaja, le to, da zunaj vlada panika. Odšla sva iz sobe na balkon. Ob ograji je stal tudi p. Alvaro. Tiho in resno je zrl na nasprotno ulico ob trgu, v eno od restavracij.
Socialno čiščenje
Tam ob vhodu so se prerivali ljudje in besno vpili. Na trgu je bila zmeda. Tisti, ki se niso razbežali, so stali ob ograji, pred restavracijo in opazovali dogajanje.
Ni nama bilo treba vprašati.
‘Nekoga so ubili,’ je dejal misijonar in pokazal v smer restavracije. Nobenega strahu in nobene panike, le žalostno je gledal tja in zmajeval z glavo:
‘Ni še konec, to je samo začetek.’
‘Kdo pa je bil?’ sva ga vprašala.
‘Ne vem, ampak skoraj gotovo paravojska, s kakšnim od svojih motivov. Imajo listo ljudi, ki jih ‘morajo’ odstraniti in iz seznama pač črtajo enega za drugim. Temu se tukaj reče ‘socialno čiščenje’.’
Riosucio obvladujejo teroristi
Trije policisti, ki naj bi varovali mesto pred takšnimi napadi so po skoraj petnajstih minutah počasi prikorakali čez trg do restavracije.
Vstopili so notri, ven pospremili vse, ki so bili ob truplu in zaprli vrata. Od takrat ni nihče več mogel vstopiti.
Spominjam se, ko nama je misijonar razlagal o varovanju tega mesta. Dejal je, da ljudi tukaj prav nihče ne varuje. Dejansko je tako, da paravojska že vsa leta obvladuje Riosucio. Oni pač ‘varujejo’ ljudi, tako kot si to predstavljajo sami.
‘Policija in državna vojska ne storijo nič. Absolutno nič! Ne zato, ker ne bi mogli, ampak, ker jih to enostavno ne zanima, ali še bolje, ker takšno stanje tudi njim ustreza.’
Vedo za vse in vsakogar
Res neverjetno, varnost teh ljudi tukaj, varnost misijonarjev in tudi najina varnost je odvisna od ilegalne oborožene skupine s seznamom ljudi, ki jih je potrebno ubiti.
Sploh si ne morem predstavljati, kako lahko ljudje tukaj živijo, vedoč, da so prepuščeni samim sebi, njihovo življenje pa je odvisno od običajnega kulija, s katerim si teroristi zapisujejo imena ljudi.
‘Mnogo paravojakov živi prav tukaj, v tej vasi. Kadar hodita po ulici, gresta zagotovo tudi mimo kakšne od njihovih hiš. Tukaj so, navzoči so in s pomočjo svojih obveščevalcev vedo za vse in za vsakogar. Tudi za vaju vedo, vedo, da sta tukaj, vedo da sta na našem misijonu in to vedo že od prvega dne, ko sta stopila na čoln in se pripeljala sem.’
Misijonarji – zaenkrat edina avtoriteta pred paravojsko
Ampak ob tem je vseeno treba poudariti še nekaj pomembnega. Dejstvo, da sva misijonarja in da živiva na misijonu, igra veliko vlogo, kar se tiče najine varnosti.
Takole pravi Alvaro:
‘Zaenkrat je Katoliška Cerkev edina v tem mestu, ki ima avtoriteto pred paravojsko. Večjo avtoriteto kot jo imajo župan, državna vojska in policija.’
Paravojaki, ki vladajo temu mestu, dojemajo Cerkev kot nevtralno, zato dopuščajo misijonarjem, da opravljajo svoje delo. Puščajo jim, da obiskujejo skupnosti ob reki Atrato, vstopajo v vasi, mašujejo, bodrijo ljudi in jim pomagajo v njihovih potrebah.
Če tukaj ne bi bilo teh misijonarjev, bi bili ljudje resnično povsem sami!
Na tleh Riosucia je prelita tudi kri misijonarjev
A vedno ni bilo tako. Še pred leti so tudi tukaj na misijonu ubijali misijonarje. Nekatere so odpeljali in jih usmrtili v gozdovih, nekatere so ustrelili kar na mestu, enemu so z mačeto odsekali vrat.
Kri teh mučencev ostaja na tleh Riosusia, tako kot tudi kri mnogih drugih, običajnih in povsem nedolžnih ljudi v vasi.
Zakaj?
Čez čas je k restavraciji pritekla ženska iz drugega dela ulice.
‘Zakaj, zakaj, zakaj?’ je na ves glas jokala. ‘Moj sin, zakaj ste ga morali ubiti. Zakaj, zakaj?’
Ostala je pred zaprtimi vrati, ljudje okrog so jo mirili, jo objemali in tolažili, ampak bolečina ob izgubi sina je prevelika za kakršnokoli tolažbo.
Tolkla je na vrata in obupano prosila policiste, naj jo spustijo noter. Zaman.
Šele čez eno uro se je restavracija odprla, od tam so v črni vreči odnesli truplo mladega fanta. Takrat so se ljudje na trgu počasi odpravili domov. In nad mesto je legla globoka in mučna tišina.
Slika je postala bolj jasna
Naslednji dan so se okoliščine umora nekoliko bolj razjasnile. Prav vsi v vasi so govorili o streljanju, nikomur ni ušla novica o mladem umorjenem fantu.
Pravzaprav je bila resnica še bistveno bolj tragična, kot se je zdelo v začetku.
Izkazalo se je, da sta v restavracijo vstopila dva oborožena moška. Nista se ozirala na ljudi na trgu niti na ljudi na ulici, ki so takrat stali v bližini.
Za mizo je sedel le mlad fant, potem ko sta njegova prijatelja odšla iz restavracije tik preden sta vstopila moška.
Eden je imel v roki fotografijo, drugi pištolo. Vprašala sta ga za priimek in ko sta dobila odgovor, sta vanj ustrelila štiri naboje in počasi, kot da se ni zgodilo nič, peš odšla naprej po ulicah Riosucia. Fant je bil mrtev na mestu.
Nedolžna kri
Ampak tukaj žal zgodbe še ni konec. Očitno sta moška ugotovila, da sta ubila napačnega človeka – priimek je bil pravi, fant na sliki je bil podoben tistemu, ki sta ga iskala.
Odšla sta na drugo stran vasi, v zgornji del Riosucia, in tam ubila še njegovega bratranca. Bilo je predaleč, da bi to lahko slišali iz misijona.
Zdaj je znano, da tudi drugi fant ni bil pravi. Tisto noč sta torej umrla dva nedolžna človeka.
Tistega, ki je ostal živ, trenutno ni v Riosuciu, in vprašanje je, če se bo sem tudi vrnil. Posredi so bile droge, fant se je zapletel v slabo družbo, bil je povezan z vojaki iz nasprotnega pola, droga pa je pomemben vir prihodka obeh ilegalnih vojaških skupin.
Edino upanje za revno družino
Žal nama je za oba fanta, ki sta izgubila življenje tisto noč. O prvem mladeniču veva več kot o drugem. Marsikdo, ki dela tukaj na misijonu, ga je poznal.
Vsi po vrsti pravijo, da je bil izjemno dober človek. Star je bil štiriindvaset let, študiral je v Medellinu, v času počitnic pa se je vrnil na obisk k svoji mami in mlajšim bratom v Riosucio.
Njegova družina živi v veliki revščini. Edini, ki je služil nekaj denarja, je bil prav on – svoji mami je stalno dajal denar, da je lahko preživela sebe in še tri druge majhne otroke.
Tako rekoč je bil edino upanje za to družino. Kako bo njegova mama živela odslej, je velika neznanka, a k sreči so ljudje tukaj izjemno solidarni med seboj.
Operando – tudi v Riosuciu
Pomagajo si in si vlivajo upanja in tolažbe. Pravzaprav je to tisti Operando, ki ga lahko začutiva v tem mestu.
Ljudje, ki živijo v tako brezupnih razmerah, stalno v primežu strahu in na očeh teroristov, kljub vsemu še vedno vsako jutro vstanejo iz postelje, še vedno hodijo po ulicah, še vedno pridejo na trg, še vedno se smejejo, poslušajo glasbo, plešejo, še vedno živijo in upajo na boljšo prihodnost.
In Operando – Bog v akciji – se kaže tudi po tukajšnjih misijonarjih. So edini, ki ostajajo s temi ljudmi in so jim vedno na razpolago, ne glede na nevarnosti, ne glede na dejstvo, da ob tem tvegajo tudi svoje življenje.
Misijonarji potrebujejo pomoč!
Podprimo te misijonarje – in z njimi pomagajmo tudi ljudem v Riosuciu. So orodje v božjih rokah, a so hkrati tudi sami tako zelo odvisni od pomoči drugih.
V tej vasi nimajo nikakršnih možnosti, da bi lahko bili neodvisni. Nimajo nobenega drugega finančnega vira kot tistega, ki jim ga bodisi podarijo druge misijonske skupnosti bodisi ga donirajo dobri ljudje, ki jim ni vseeno.
Hvala za vse donacije, ki ste jih za ta namen že nakazali in že vnaprej hvala za vse, ki jih še boste. Bog vam povrni!
