Zadnje poglavje v Betzati

Danes odhajava iz Betzate, skupnosti v kateri sva preživela skoraj dva meseca. Veliko je stvari, ki jih bova odnesla s seboj – v najinih notranjih nahrbtnikih, kjer hraniva vtise, spomine in vse tisto, kar naju Gospod uči na poti.

Marsikaj od tega se je zgodilo v zadnjih dveh tednih. Najboljše stvari vedno pridejo na koncu, kajne?

Obisk očeta

Tako lahko denimo napišem nekaj besed o kratkem obisku mojega očeta. Tri čudovite dni smo preživeli skupaj in tudi on je imel priložnost izkusiti življenje v takšni skupnosti kot je Barka.

Zanj je bilo to nekaj novega, drugačnega in prav zanimivo ga je bilo opazovati v družbi ljudi, ki zmorejo vstopiti v srce in v njem ostati za vedno.

Trije dnevi z očetom so bili za naju hkrati tudi dnevi raziskovanja Vilniusa, pohajanja po starem delu mesta, ogledovanja znamenitosti in opazovanja glavnega litvanskega mesta iz njegove najvišje točke, TV stolpa.

Pogled iz stolpa

326 m visok stolp je bil zgrajen 30. decembra 1980 v okviru tako imenovanega ‘enajstega petletnega načrta’ Sovjetske zveze, kot strateška investicija v takratno rusko Litvo.

Na višini 165 m je velika okrogla ploskev z barom in restavracijo, kamor te dvigalo pripelje v pičlih 40 sekundah.

Mize so postavljene ob oknih na vrtečem podestu, ki v 45 minutah obkroži površino in tako obiskovalcem nudi razgled na celotno mesto, okrog in okrog. Ob jasnem vremenu tudi v 40 kilometrov oddaljeno mesto Elektrėnai, kjer so v času Sovjetske zveze elektrarne proizvedle večino električne energije za Vilnius.

Spomin na osamosvojitev

Stolp je tudi spominska točka, saj je v dogodkih 13. januarja 1991 odigral pomembno vlogo pri osamosvajanju Litve izpod ruske federacije.

Takrat je ruska vojska ob zapuščanju države najprej poizkušala uničiti TV stolp, torej povezavo Litve s svetom. V spopadu je umrlo 14 civilistov, ki so branili litvansko zemljo, več kot 700 je bilo ranjenih.

Danes, kot vemo, je Litva samostojna država, priključena Evropski zvezi, a življenjski standard je še vedno relativno nizek. Minimalna zajamčena plača znaša 300 €, brezposelnost je še vedno visoka.

Človek si težko predstavlja, kako si s takšno plačo ljudje srednjega in nižjega sloja lahko privoščijo živila in druge dobrine, katerih cene v resnici niso dosti nižje od naših.

Ponosni Litvanci ne tožijo o teh stvareh in zaupajo v boljše življenje, čeprav se s strahom ozirajo v naslednja leta, ko bo prišel čas za vračilo evropskih posojil.

Z njimi so namreč obnovili večino mesta in danes je vožnja skozi Vilnius dejansko vožnja skozi moderno evropsko mesto, čeprav se, kot pravijo domačini, investicije prepočasi amortizirajo.

Grajski otok

Neko soboto smo s skupino fantov in deklet z motnjo v duševnem razvoju obiskali mesto Trakai, tako imenovan grad na otočku. Je ena od pomembnejših turističnih atrakcij Litve, oddaljena približno pol ure vožnje iz glavnega mesta.

To čudovito kamnito graščino je v 14. stoletju začel graditi Kestutis, vojvoda srednjeveške Litve, dokončal pa jo je njegov sin Vytautas Veliki leta 1409. V tistem času je bil trakaiski grad središče Litve in je imel, obdan z jezerom, tudi velik strateški pomen.

Danes je na tem mestu muzej, grajska vrata pa odprta za radovedne turiste in vse tiste, ki jih privlači zgodovina. Prav res, ko vstopiš v notranjost, se prestaviš 600 let nazaj.

Vsaka sobana na svoj način razkriva takratno dvorsko življenje, marsikaj iz tistega časa je še vedno ohranjeno. Poleg tega graščino obdaja narava in čudovito jezero, pozimi primerno za drsanje, poleti seveda za kopanje.

Če se boste kdaj odpravili v Litvo, je Trakai zagotovo točka, ki jo je vredno obiskati.

V lesni delavnici

Naši fantje in dekleta svoje delo opravljajo v treh različnih delavnicah. Nobena od njih ni znotraj skupnosti, zato jih vsako jutro po zajtrku nekdo od asistentov s kombijem odpelje ‘v službo’, vsakega na svoje mesto.

Pred nekaj dnevi sva s Silvo obiskala eno od njih, tam kjer delata Aneta in Deividas, občasno tudi Julija. Všeč nama je bilo vzdušje in privlačen vonj po svežem lesu.

Kar nekaj fantov z motnjo v duševnem razvoju vsak dan izdeluje izdelke iz lesa in pomagajo asistentom pri popravilu in obnovi pohištva za posamezne stranke, kar je tudi glavni vir prihodka delavnice.

Mimogrede sva izvedela, da v delavnici, poleg treh drugih asistentov dela tudi Slovenec. Prav škoda, da je bil tisti dan odsoten.

Najprej sva pomagala pri raztovarjanju odpadlega pohištva, ki so ga asistentje s kombijem pripeljali v delavnico. Uporabili ga bodo za ogrevanje.

Potem sva sedla za eno od delavnih miz in v slabi uri izdelala dva preprosta spominka, enega za delavnico, drugega za skupnost.

Ko je treba reči ‘adijo’

Lahko je priti v skupnost, težko se je posloviti. Sploh če več kot en mesec in pol tako intenzivno živiš z ljudmi, ki ti prirastejo k srcu.

Preden smo sedli k večerji, se nama je skupnost zahvalila za delo in čas, ki sva ga preživela med njimi. Podarili so nama nekaj zelo praktičnih daril.

Prvo je bilo tipično litvansko pecivo, ki sta ga pripravili asistentka Marija (Ernesta) in Aneta, ena prvih članic skupnosti.

Martynas nama je podaril ročno izdelano kuhalnico, občasno jih izdeluje v delovni sobi poleg najine sobe.

Rimas, odgovorni za skupnost, pa je Silvi podaril naravno, doma pripravljeno mazilo, ki ji je nedavno pomagalo odpraviti težave s sinusi.

Blagoslov

Temu je sledil blagoslov, kakršnega še nisva bila deležna. Prav vseh šestnajst članov je stopilo pred naju, položilo roke na najino glavo in zapelo blagoslovnilno molitev.

Kot da bi se čas ustavil. Ko sva se o tem kasneje pogovarjala, sva oba, v vsej polnosti in moči, začutila tistega Duha, ki sva ga sicer po malem vsrkavala ves čas bivanja v Betzati.

Najini učitelji

Po večerji sva se tudi midva zahvalila skupnosti za izkazano zaupanje in priložnost. Betzata nama je odprla vrata v novo zgodbo. Po asistentih sva se učila potrpežljivosti in blagosti, po fantih in dekletih pa marljivosti, krotkosti in tiste otroške igrivosti, ki smo jo ‘normalni ljudje’ že davno pozabili.

Zahvalila sva se za vsakega posebej, saj je vsak na svoj način prispeval, da je bila najina izkušnja bogata in polna vtisov.

Skupnosti sva podarila slovenski rumeni muškat, ki ga nama je prinesel oče, Marijine svetinjice, ki sva jih dobila od sester v Odessi in leseno ploščico s sporočilom Operanda: Bog dela!

V Rim

Zdaj potujeva nazaj v Rim, v najino ‘casa madre’, il Chicco. Načrtujeva, da bova tam ostala do konca februarja in se potem za kratek čas vrnila v Slovenijo, saj morava urediti nekatere formalnosti in se pripraviti na nov ‘polet’.

Pred časom naju je duhovnik, dr. Zvone Štrubelj, povabil v Bruselj, kjer vodi slovensko župnijo. Če bova le utegnila, se bova pred nadaljevanjem poti ustavila v evropski prestolnici in pričevala o najinem dosedanjem misijonu.

Naslednji teden se vam že javiva iz Rima. Ostanimo povezani v duhu in molitvi. Nikoli ne pozabimo: Operando – Bog dela zdaj!