Utripava s Perugio

Prihod v Perugio je bil dramatičen, milo rečeno. Iz železniške postaje sva se čez cesto napotila na avtobusno postajališče, ker sva bila namenjena v oddaljeni hostel. Najino pozornost je pritegnil glasen pok in ogorčen vzklik množice.

Obrnila sva se in na tleh videla ležati mladega fanta, v nezavesti. Najprej sva pomislila, da ga je zbil avtobus, a je bilo kasneje jasno, da je iz avtobusa pravzaprav padel. Očitno se je naslanjal na vrata, ko je šofer še med vožnjo (in to ne prav počasno) odprl vrata.

Divjaki na cesti

Fant se je boril, se prebujal iz nezavesti in spet padal nazaj. Očitno je bilo kar hudo. Seveda so prišli rešilci in ga odpeljali. Dve lekciji torej že takoj na začetku: med vožnjo se ne naslanjaj na vrata avtobusa in, pazi se avtobusov, ker so hitri – tudi tam, kjer ne bi smeli biti. Sicer pa verjetno že veste, Italija je znana po cestnih divjakih. Fanta seveda priporočava v molitev.

Couchsurfing pri Marcusu

Marcus je učitelj angleščine v Perugi. Prijazno naju je sprejel in nama odstopil prosto sobo, kjer sva se v naslednjih treh dneh lahko dodobra naspala in odpočila.

Zmeraj znova me preseneti gostoljublje, ki ga premorejo nekateri. Toliko veselja nad spoznavanjem novih ljudi, toliko pripravljenosti na pomoč in predvsem toliko zaupanja. Ključe od stanovanja nama je izročil že kmalu potem, ko smo si stisnili roke.

Tisoči mladih iz vsega sveta

Marcus je imel čez dan svoje obveznosti, tako sva s Silvo sama pešačila po centru Perugie in si ogledovala znamenitosti, stare zgradbe, predvsem pa uživala v utripu mesta, ki ga še posebej poživi na tisoče mladih ljudi. Mesto ima 162.000 ljudi in dve veliki univerzi, ena je namenjena zgolj tujcem (Università per Stranieri), ki gosti študente iz vsega sveta.

Sicer pa je Perugia eno najstarejših Italijanksih mest (od 310 pr.n.š.), s precej burno zgodovino, polno vojskovanja in sporov s sosedi. V preteklosti je bila mesto petih konklav, ko so izvolili štiri papeže, Honorija III. (1216), Klemena IV. (1285), Celestina V. (1294) in Klemena V. (1305).

20. maja v Cottolengu

V prejšnjem prispevku sem pisal o tem, da sva vzpostavila kontakt z bolnico Cottolengo. Zgodba ima še kratko nadaljevanje. S predstojnikom sva se dogovorila, da prideva v Torino 20. maja, ker bodo imeli šele takrat dovolj prostora za dva nova prostovoljca.

Prostovoljstvo je v Cottolengu že dolgo časa uveljavljena praksa. Redno sprejemajo nove ljudi, ki so pripravljeni pomagati, vendar le za 15 dni. Dovolj za lepo in zelo konkretno izkušnjo. V tem času brezplačno zagotovijo bivanje in prehrano.

Na pot z Lazaristi?

In še ena dobra novica. Tega prej še nisva razlagala na glas, zdaj pa že lahko rečeva tudi to, da obstaja velika verjetnost, da bova do različnih dobrodelnih skupnosti in društev dostopala preko redovne skupnosti Lazaristov.

Več o Lazaristih mogoče v kakšnem od prihodnjih prispevkov, tukaj le na kratko, da so Lazaristi prisotni po vsem svetu in da se po zgledu svetega Vincencija Pavelskega posvečajo skoraj izključno le najbolj ubogim ljudem, odrinjenim na rob družbe.

Ker se tudi v društvu Operando usmerjamo k takšnim ljudem, se nama je zdelo smiselno, da se poveževa z misijonsko skupnostjo, kakršni so Lazaristi.

Toliko zaenkrat, naslednji teden se vam spet javiva.

Nace

p.s. Svoje mnenje, izkušnjo, vprašanja, komentar lahko z nama podelite spodaj pod tem člankom. Če vam je prispevek všeč, ga lahko delite tudi s svojimi prijatelji na socialnih omrežjih (spodaj).