Zdaj, ko sva uredila in podaljšala najini vizi, imava še dovolj časa, da patru Changchaiu pomagava dokončati nekatere projekte, ki smo si jih na misijonu Mae Pa zastavili na začetku.
Poleg tega, da redno pomagava mladim fantom in dekletom pri angleškem jeziku, pripravljava tudi uradno spletno stran misijona in nekatere razpise, na katere bi se naš misijonar rad prijavil.
Najboljše in najslabše
Pravijo, da otroci iz človeka izvabijo vse najboljše in vse najslabše. Prepričan sem, da se boste starši s tem strinjali.
In tako kot otroci povsod drugod, naju tukajšnji zmorejo razorožiti in raznežiti s svojim širokim nasmehom in nedolžnim pozdravom: ‘Good evening, teacher!’ (Dober večer, učitelj!) ob sedmih zjutraj ali pa včasih ‘Good morning, teacher! (Dobro jutro, učitelj!)’, preden se odpravimo k večerji.
Kateri dan je danes?
Ja vem, veliko dela še imava s poučevanjem, ampak napredujejo in kar je najpomembnejše, veselijo se angleških lekcij in se trudijo. In prav simpatični so pri učenju…
‘Kateri dan je danes?’ jih vprašam pri pouku.
‘Danes je torek,’ odgovori eden (v angleščini seveda).
‘Ne danes ni torek.’
‘Nedelja?’ vpraša drugi.
‘Odgovori s celim stavkom,’ opozorim in začnem počasi: ‘Da-nes je…’
‘Danes je nedelja.’
‘Tako ja, s celim stavkom. Ampak ne, danes ni nedelja.’
‘Ponedeljek?’ spet tretji.
‘Cel stavek!’
‘Danes je ponedeljek.’
‘Ne, danes ni ponedeljek.’
‘Danes je petek.’
‘Ne.’
‘Danes je sobota.’
‘Ne.’
Tišina.
‘No, kateri dan je danes?’ vprašam še enkrat, medtem ko si belijo glave.
‘Mmm…’
Potem sam odgovorim: ‘Danes je SREDA.’
‘Aaaa… Danes je sreda.’
Beseda Wednesday (sreda) jim ne gre in se je nikakor ne morejo zapomniti. Ampak smešno je potem naslednji dan:
‘Kako ste?’ vprašam na začetku, kot vedno.
‘Danes je sreda!’ odgovorijo samozavestno. Kot rečeno, včasih malo pomešajo.
Izobrazba, izobrazba in še enkrat izobrazba
Nekoč nama je pater Changchai razlagal o pomenu izobraževanja za otroke. To še zdaleč ni tako samoumevno, kot pri nas v Evropi.
‘Izobraževanje je nujno in to je glavni razlog, da so otroci tukaj. Veliko otrok v državi konča šolo že pri štirinajstih letih, potem enostavno prenehajo, ker si je starši finančno ne morejo privoščiti.’ pravi misijonar.
Mogoče to pojasni njihovo navdušenje za učenje. Marsikateri otrok na Zahodu dojema šolo kot nujno zlo, tukaj se zavedajo, da je življenjskega pomena. In nadaljuje:
‘Ko otrok konča študij in se vrne nazaj v vas, postane zelo pomemben člen skupnosti. Na nek način postane povezovalec vasi, človek, ki pomaga pri njenem razvoju, izboljševanju odnosov in kvalitete njihovega življenja.’
Otroci, kot vsi drugi
V prejšnjih prispevkih sem že pisal o tem, kako mladi so nekateri naši otroci. Pet otrok na misijonu je mlajših od 10 let.
Nekateri med njimi, tisti, ki prihajajo iz Burme, nimajo svojih staršev oziroma nihče ne ve, kje živijo.
Realnost v Burmi je pač takšna. Vojna ločuje družine, pokopava starše in otroke pošilja v beg, v trgovino z belim blagom ali, če imajo srečo, v roke dobrodelnih organizacij.
Pa vseeno, kljub okoliščinam, ki so tako drugačne od tistih, ki so jih navajeni naši otroci, ti v osnovi niso prav nič drugačni.
Počnejo neumnosti, kot se za otroke spodobi, in pogosto poskrbijo, da se patru dvigne pritisk in uide kakšna para izpod pokrovke.
‘For my friend’
Se spomnite, ko sem zadnjič pisal o zabavi z rabljenimi oblekami, ki so na misijon prišle v velikih plastičnih vrečah?
Pred kratkim je bilo na hodniku spet nekaj takšnih vreč. Ko se je Silva odpravljala v jedilnico, je med vrečami zagledala Ehtoo-ja, devetletnega dečka iz vasi na severu Tajske.
Brskal je med oblekami, ko pa je videl Silvo, se je prihulil k tlom med obleke in upal, da ga ne vidi. Ko se je približala, ni videla ničesar drugega le njegovo zadnjico, štrlečo izpod vreč.
‘Ehtoo!’ ga je poklicala.
Ehtoo je skočil pokonci, iz roke pa mu je bingljala dolga, stara, ponošena in luknjasta nogavica.
‘For my friend, (za mojega prijatelja)’ je dejal tiho in prestrašeno, ker je vedel, da pater ne dovoli brskanja in igranja z rabljenimi oblačili.
Ah… kdo jih ne bi imel rad!
Boljše je, če je prepovedano
Ne dolgo nazaj so se otroci skrivnostno zgrinjali pri vratih kopalnice.
Šel sem na stranišče, potem pa stopil do njih. Zanimalo me je namreč, kdo je uporabjal WC, brez da bi splaknil školjko.
V hipu so se razbežali in jasno mi je bilo, da so imeli nekaj za bregom. Čez nekaj časa sem jih videl stati ob ograji na drugi strani hiše, postrojene v vrsti.
Pred njimi, na ograji, je stala vrečka s hostjami in poleg nje pater Changchai s strogim pogledom.
‘Uf, tole je pa najbrž kazen,’ sem si mislil. ‘Kaj so spet ušpičili?’ sem vprašal misijonarja.
‘Vsi delajo, poglej,’ je pokazal na ostale fante in dekleta na dvorišču, ‘samo teh pet dela traparije. Iz kapele so ukradli vrečko s hostijami in jih jedli tam zadaj.’
Pri večerji je poleg riža vsak od njih dobil še eno neposvečeno hostijo.
Kdo je kadil?
Kadar so vsi otroci takole na kupu, tihi in skrajno osredotočeni, obstaja verjetnost, da delajo kakšno lumparijo. Če imate otroke, potem to verjetno veste…
Na tak način sva jih zadnjič zasačila celo pri kajenju. Najprej naju niso opazili, ko pa sva prišla zraven, so stekli vsak na svojo stran. Le tobak, zvit v običajen papir iz zvezka, je obležal pred nama.
Poklicala sva jih nazaj.
‘Fantje, kdo je kadil?’ sem vprašal in pokazal na zvitek v roki.
Prsti so bili uperjeni drug v drugega. Ko sem vprašal še enkrat, so vsi pokazali v kopalnico na Booma, še enega devetletnega dečka iz oddaljene tajske vasice.
Boom je stal pri umivalniku in si vneto umival zobe. S široko odprtimi očmi in poln zobne paste okrog ust, je odkimaval: ‘Jaz ne.’
Potem so nama pokazali tobak in vžigalnik. Vzela sva ga in dogodek je ostal naša ‘mala skrivnost’, seveda z opozorilom, da se to ne sme več ponoviti, sicer bova povedala patru. In otroci dobro vedo, da pater zna kaznovati.
Navdih iz stripa
Kaewchai, najmlajši na misijonu, je star šest ali sedem let. Pravzaprav nihče natančno ne ve koliko, ker nimajo tega podatka, saj starši njegovega rojstnega dne preprosto niso zabeležili.
Nekega večera je pater prišel mimo najine sobe in govoril nekaj o nekem stripu. Ker vsega nisem dobro razumel, mi je to celo pokazal:
‘Aaaa-buuuu,’ in krilil z rokami. Če ne bi imel tako resnega izraza na obrazu, bi se smejal na ves glas.
‘Ghosts (duhovi)?’ sem vprašal.
‘Yes, yes yes,… Pridi z menoj.’
Peljal me je v sobo, kjer spijo otroci in pokazal na Kaewchaia. Spal je na svoji blazini, a desno roko je imel povsem oteklo. Na zapestju je imel tesno elastiko in neko črno plastično ploščico zataknjeno za njo.
Ko smo mu odstranili elastiko in preverili, če je z njim vse v redu, mi je Changchai pokazal na strip, od koder je deček dobil svoj navdih.
Išče se ženska roka
Problem, ki se ga zaveda tudi misijonar je ta, da na misijonu manjka ženska roka. Posest vodijo praktično le moški. Poleg patra je še nekaj takšnih, ki skrbijo za misijon in seveda tudi za otroke. Čeprav so to zelo dobri ljudje, jim staršev, sploh mame, nihče ne more nadomestiti.
