Otroci brez doma, sredi blišča in glamurja

Koliko jeznih in malodušnih ljudi iz obrobja družbe je še v Franciji, ki so pripravljeni sebe in stotine nedolžnih ljudi pahniti v smrt?

Zaznamovana dežela

Ja, Nica je spet zaznamovala Francijo, tako kot Pariz še nedolgo nazaj. Ko se pogovarjava s tukaj živečimi Francozi, odprto govorijo o strahu in skrbeh, čeprav mene osebno preseneča prizanesljivost do priseljencev, ki se z veliko težavo vključujejo v francosko družbo.

Parižani, odprti in prizanesljivi

In preseneča me tudi sproščenost in zanesenost tukajšnjih muslimanov. Ne čutijo pritiska družbe in prav je tako.

Kako bi se denimo odzvali Slovenci na nekega turističnega delavca, muslimana, ki bi dan po takšnem napadu v Sloveniji, s svojim ‘taksi kolesom’ glasno navijal arabsko glasbo in vabil mimoidoče, da jih prepelje iz enega konca mesta na drugega?

Parižani se s tem ne obremenjujejo in še naprej živijo svoje življenje, ki je bolj ali manj odprto in sprejemajoče za vsakogar, četudi je drugačen od njih.

Ostajava v Chatillonu

Iz Barkine skupnosti v Beauvaisu so nama sporočili, da se jim lahko pridruživa v mesecu septembru, ker je trenutno v Franciji čas počitnic in bodo tudi člani skupnosti na različnih počitniških destinacijah. Čeprav si to želiva, pa je september za naju prepozen, saj se vam bova takrat po vsej verjetnosti javljala že iz Španije.

Tako še vedno ostajava v Chatillonu, kjer so nama prijazno ponudili možnost, da lahko ostaneva toliko časa, kolikor pač potrebujeva. Seveda nisva ostala križem rok v tem času. Nasprotno, teden je bil poln aktivnosti in novih načrtov.

p. Jean Philippe Chauveau

V Parizu, bolj natančno v Bois de Boulogne (Bulonjski gozd), deluje znani duhovnik p. Jean Philippe Chauveau. Morda ga poznate po izjemni knjigi Duhovnik med prostitutkami, letos v februarju je bil tudi na obisku v Sloveniji.

Avtodom – oaza miru

V Parizu ga kličejo Padre (oče), njegovo poslanstvo pa je nekaj prav posebnega. Ponoči ‘bivakuje’ v svojem avtodomu, kjer nudi zatočišče, oporo in tolažbo odvisnikom, brezdomcem in prostitutkam, ki jih je v ‘gozdu’ zelo veliko. Oaza miru, kot pravijo sami.

Svetinjice in čokolada

Vsak ponedeljek se skupina njegovih prostovoljcev (več kot 150) odpravi med te ljudi in jim deli svetinjice in čokolado. Svetinjice za krepitev duha, čokolado za veselje. Preprosto, pozorno in brez vsakršnega obsojanja.

Njegovi uspehi so dobro znani. Mnoge prostitutke so prav z njegovo pomočjo našle pot ven iz začaranega kroga odvisnosti, v svetlejše, svobodno in dostojno življenje.

Društvo Magdalena

Predvčerajšnim sva obiskala njegovo društvo Magdalena v Parizu, kjer organizirajo številne aktivnosti za pomoč ljudem na robu družbe, še posebej za prostitutke. Center v tistem času ni deloval, ampak midva sva imela srečo in pred vrati srečala Jessico.

Ker ne govoriva francosko, smo govorili v španskem jeziku, ki sem ga v teh letih skoraj že povsem pozabil. A kmalu sem ugotovil, da besede vseeno tečejo, kadar gre za nekaj pomembnega. 🙂

Razložil sem ji, da obiskujeva skupnosti in prostovoljna združenja v različnih državah Evrope, tam nekaj časa delava kot prostovoljca, o tem piševa na blogu in hkrati zbirava denar za te organizacije.

Morda se tudi midva podava v gozd

Povedala je, da dobro pozna patra Jean Philippa in da tudi sama sodeluje pri projektih v društvu Magdalena, bolj konkretno, pomaga dekletom iz Bulonjskega gozda pri ponovni socializaciji in vključitvi v družbo.

Jessica nama je obljubila, da bo našla nekoga, ki govori angleški jezik, da nama predstavi projekte. Če bo Bog dal, se bova za nekaj časa tudi sama vključila v katero izmed njihovih aktivnosti. Vsekakor se želiva srečati tudi s p. Jean Philippom.

Stvari, ki bodejo v oči

Še ena stvar se naju je zelo dotaknila. Srečala sva se z gospo Astrid. O njej sva nekaj malega že pisala v prejšnjem prispevku. Spoznali smo se na Barki v Rimu in od takrat ostali v stiku.

Povabila naju je na večerjo v center Pariza, kjer smo se med drugim pogovarjali o različnih dobrodelnih organizacijah v tem mestu.

Potem pa smo se v prijetni hladni noči sprehajali ob reki Seni. Življenje na ulicah je vrvelo, polno mladih in polno energije. A nekaj je bodlo v oči.

Brezdomni otroci, sredi bogate Evrope

Na pariških ulicah je bilo tako veliko brezdomcev, pravzaprav celih družin, in tako veliko brezdomnih otrok, ki so bili sami na cesti, da tega preprosto nisva mogla spregledati.

Seveda srečuješ berače in brezdomce tudi čez dan. V bližini pariških znamenitosti lahko vidiš postavljene šotore, kjer živijo ljudje brez pravega doma in dostojnega življenja.

Vse to je seveda težko sprejeti, ampak otroci, ponoči, celo brez staršev, sami, ko se na obljudenih ulicah, polnih turistov zavijajo v stare odeje in prespijo noč na strganih jogijih, brez vzglavnika.

Začnemo lahko z molitvijo

Lahko si predstavljamo kako iz svojega ležišča opazujejo vesele obraze mimoidočih, svojih srečnejših vrstnikov s sladoledom in varno roko mame in očeta. Čeprav pretresljivo in nerazumljivo, pa vendar nama tudi takšni prizori potrjujejo odločitev za potovanje.

Nisva sicer videla nikogar, ki bi tem otrokom skušal pomagati, jih odpeljal v zavetišče ali se jim kako drugače približal, a če ne drugega, sva z vami lahko podelila molitev zanje. Preberite si jo tukaj. Tako imamo vsi priložnost, da se vsaj na tak način povežemo z njimi.

Vsekakor upava, da bova v naslednjih tednih spoznala katero od organizacij, ki se konkretno ukvarja z brezdomnimi otroci in njihovimi družinami. Upava, da nisva edina, ki se naju je njihova usoda dotaknila.

Nace Volčič