Iz bolnišnice Cottolengo: Ljubezen nas priganja!

Na vrata pisarne kanonika Giuseppa Cottolenga je potrkal obupan moški. Zgodilo se je 2. septembra leta 1827.

“Kanonik, ne vem več, kaj naj naredim! Spodaj v hlevu leži moja žena s tremi malimi otroci in enim v trebuhu. Krvavi in vse kar potrebuje je molitev in blagoslov duhovnika.”

V mestu je razsajala tuberkuloza, ljudje so umirali eden za drugim. Tudi francozinji Mariji Gonnet ni bilo prihranjeno, pa čeprav je morala skrbeti za svoje male otroke in enega še spraviti na svet. Nikjer je niso sprejeli, saj so se povsod bali, da bi okužila še druge.

Tragična izkušnja, ki je odprla vrata tisočim ubogim

Cottolengo je bil pretresen, ko je videl nosečo krvavečo mater ležati na kupu slame, v smradu, mlaki krvi in v bolečini treh jokajočih otrok ob njej.

“Vse kar potrebujem je vaša molitev,” je dejala Maria.

Cottolengo se je sklonil k njej in nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da gospa zapušča ta svet, ker je bila zavrnjena in ni bila pravočasno deležna zdravstvene oskrbe. Le kako se lahko zgodi kaj takega?!

Tisto noč je Maria Gonnet umrla, z njo seveda tudi nerojeni otrok. Čeprav dramatična in tragična izkušnja, je v življenju kanonika pustila globok pečat in hkrati pomenila tudi velik preobrat.

Ubogi so naši gospodarji in kot takšne jih moramo sprejeti, sicer nas bodo odpustili. (Giuseppe Cottolengo)

Giuseppe Cottolengo je prišel do spoznanja. Bog želi, da odpre vrata vsem tistim trpečim bolnikom, ki nikjer drugje niso našli mesta za oskrbo in zdravljenje.

S pomočjo še nekaterih gospa je 17. januarja 1828 odprl hišo, v katero so sprejemali zavržene, odrinjene in revne bolnike.

Zaradi strahu pred epidemijo kolere, je vlada po treh letih Cottolenga prisilila, da hišo zapre, kar pa kanonika niti slučajno ni ustavilo.

27. aprila leta 1832 je s pomočjo zdravnika Lorenza Granettia v centru Torina odprl Malo hišo Božje previdnosti (Piccola Casa della Divina Provvidenza), ki se je kmalu zelo razširila.

Prostovoljca v Cottolengu

Iz skupnosti ‘Il Chicco’ v Rimu sva s Silvo torej prišla v Torino, kjer sva začela z najino drugo prostovoljsko izkušnjo.

Ko sem pred osmimi leti kot novinec pri jezuitih v Genovi prvič obiskal Cottolengo (v tako imenovanem mesečnem eksperimentu, ki ga mora opraviti vsak bodoči jezuit, poleg meseca ignacijanskih duhovnih vaj v tišini), se je skupnost Cottolengo globoko vtisnila v moje srce.

Res je, da so bile takrat okoliščine drugačne, bil sem mlajši in pred mano se je odvijala drugačna pot, kot danes. Pa vendar, ko sem vnovič vstopil v ‘Piccolo Caso della Divina Provvidenca’, sem podoživel tisti čas in še enkrat opravil refleksijo svojega življenja, od takrat do danes.

[bctt tweet=”Ubogi so naši gospodarji in kot takšne jih moramo sprejeti, sicer nas bodo odpustili. (Giuseppe Cottolengo)” via=”no”]

O tem, kako so naju sprejeli in kaj natančno delava tukaj, bom pisal v naslednjem prispevku. Tokrat mogoče nekaj več o tej mali hišici, za katero je Cottolengo dejal, da bo za vedno ostala ‘mala’, glede na to, koliko ljudi je še vedno potrebnih pomoči.

Mesto v mestu

Leta 1842, ko je kanonik Giuseppe Cottolengo umrl za tifusom, je bolnica Cottolengo oskrbovala več kot 1300 ljudi in bila dobro poznana po vsej Italiji.

Danes je po vsej državi in tudi drugod po svetu več kot 35 takšnih skupnosti. Poleg bolnikov sprejema tudi invalide, osebe z motnjo v duševnem razvoju, ostarele in vse tiste, ki si sicer ne morejo privoščiti drage oskrbe.

Nastala je velika skupnost bratov in sester cottolenginov, za oskrbovance se zavzemajo tudi zaposleni zdravniki, medicinske sestre in mnogi prostovoljci. Do 27. junija tudi midva s Silvo.

Charitas Christi Urget Nos – Jezusova ljubezen nas priganja

Jezusov zgled, kako se je žrtvoval za ljudi, ozdravljal, sprejemal bolnike in jih tolažil, je Cottolenga vodil skozi vse njegovo življenje.

[bctt tweet=”Bog ve kaj dela. Vse je za dobro. Molimo in upajmo! (Giuseppe Cottolengo)” username=”operandosociety”]

Sedaj, ko lahko neposredno, iz prve roke spremljava delo teh požrtvovalnih sodelevcev v skupnosti, lahko mirno in iskreno rečeva, da Jezusova ljubezen priganja prav vsakega od njih.

Biseri med nami

‘Bolniki so naši biseri,’ je Cottolengo večkrat polagal na srce svojim pomočnikom. Enako je bilo rečeno tudi nama, preden sva začela z delom v oddelku ‘Frassati’, kjer so nastanjeni ostareli ljudje.

Trudiva se, da se tega spomniva vedno, ko je težko in ko sva soočena s težo njihovega življenja.

Glavna, materna skupnost, v kateri sva nastanjena, je pravzaprav mesto v mestu. Nahaja se blizu centra, v enem izmed najrevnejših predelov Torina.

Poleg oddelkov, namenjenih različnim skupinam pomoči potrebnih, je tudi bolnica z 203 posteljami. V ‘hišici’ je trenutno 420 oskrbovancev, skupaj z vsemi drugimi hišami po Italiji jih je skoraj 1700.

Zaupanje v Božjo previdnost

Glede na to, da se svet tako radikalno obrača v smer individualizma in materializma, je vse manj takšnih, ki bi se zavzeli za pomoči potrebne ljudi.

Tudi skupnost Cottolengo to zelo močno občuti. V zadnjih letih izkušajo dramatičen upad prostovoljcev in novih bratov in sester, ki bi poprijeli za tovrstno delo in sledili kanoniku.

Vendar, kot je običajno spodbujal Giuseppe Cottolengo:

‘Zaupanje v Božjo previdnost se na koncu vedno izplača!’

Nekoč je do kanonika pristopila vidno zaskrbljena sestra.

‘Kanonik, zmanjkalo nam je denarja. Kako bomo preskrbeli vse te ljudi?’ mu je dejala.

‘Praviš, da denarja sploh ni več?’ jo je vprašal Cottolengo.

‘Prav nič več.’

‘Ničesar? Ste prepričani?’

‘No’, je dejala: ‘Ostal nam je le še tale kovanec.’

Cottolengo je z nasmehom vzel kovanec iz njenih rok, odprl okno in ga vrgel skozi.

‘Sestra, kdo ve, kaj nam bo prinesel ta kovanec. Nikoli ne prenehajte zaupati v Božjo previdnost!’

Že naslednji dan je bila hiša deležna velike materialne pomoči, ki je rešila več kot tisoč bolnikov, nastanjenih v Piccoli Casi.

Bog ve kaj dela. Vse je za dobro. Molimo in upajmo! (Giuseppe Cottolengo)

Kot rečeno, več o najinem delu in oddelku, kjer preživiva večji del dneva, bom pisal v naslednjem prispevku.

Vsekakor se priporočava v molitev, prav tako kot priporočava vse ostale, ki živijo in delajo tukaj v skupnosti.

Nace Volčič