Ne govori, tako kot govorimo mi, a pove več kot marsikdo od nas. Nima takšnih intelektualnih sposobnosti, kot jih imamo mi, je pa izrazito tenkočuten in čustveno občutljiv, bolj kot marsikateri ‘normalen’ človek, ki sva jih srečala na poti.

Ime mu je Gintaras, kar v prevodu pomeni jantar. Poznate to umetnino narave? V Litvi, zlasti ob obalnem delu, je jantarja veliko in velja za eno od značilnosti države, zato tudi ime Gintaras ni redko v tem delu Evrope.

Cenjen in dragocen

Znano je, da jantar ni kamen, pač pa tekoča smola iz borovih dreves, ki se postopoma zgosti in postane dragocen strdek.

Da jantar postane tako trd, kot ga kasneje lahko vidimo v draguljarnah, mora biti smola izjemno odporna proti gnitju.

Večina smole, ki odteka iz dreves, se v bioloških procesih razgradi. Sončna svetloba, dež, mikroorganizmi in ekstremne temperature močno vplivajo na razpadanje smole in le malo te dejansko postane ‘jantar’.

Skozi dolgotrajen proces strjevanja se mora uspešno upirati vsem tem naravnim silam. Zato je tako cenjen in dragocen.

S slepim očetom

Gintaras je star petdeset let, dovolj, da se je razvil, utrdil in postal človek, kakršen je danes. Pravi jantar – nenadomestljiv, prosojen in čist.

Živel je v stanovanjskem bloku v Vilniusu, v družini z mamo, slepim očetom in še dvema bratoma. Mama je zaradi bolezni zgodaj umrla, kasneje tudi prvi brat. Fanta sta naposled ostala sama z očetom.

Drugemu bratu se je v stanovanju pridružila prijateljica, a ker sta bila zaradi službe oba veliko od doma, je moral Gintaras prevzeti marsikatero odgovornost v gospodinjstvu in skrbeti tudi za očeta. Kako je to zmogel glede na njegove zmožnosti in stopnjo prizadetosti, še danes ostaja skrivnost.

Posebnež

Dejstvo je, da je bil na očeta zelo navezan. Ko je moral v skupnosti zaradi različnih okoliščin večkrat menjati sobo, je sliko svojega očeta vedno namestil na središčno in najbolj vidno mesto.

Kako je Gintaras dejansko živel, pravzaprav ne ve nihče. Tudi sosedje in drugi, ki so ga sicer dnevno srečevali na sprehodih, o njem ne vedo veliko. Veljal je za ‘posebneža’, ljudje so ga imeli radi in ga lepo sprejeli zaradi njegove pojavnosti, dobrodušnosti in prijaznega nasmeha, čeprav se z njim nikoli niso mogli pogovarjati.

Udarci narave

Gintarasovo življenje se je obrnilo na glavo, ko mu je umrl oče. Takrat je izgubil dobrega prijatelja in svojo najtršo oporo. Z bratom sta ostala sama, prijateljice ni bilo več.

A že po dveh mesecih je Bog poklical k sebi še zadnjega brata. Ostal je sam. Nov udarec narave, nov preizkus kako odporna je jantarjeva smola, nova možnost, da se ojača in utrdi.

Kako naprej?

Ko so Gintarasovi sorodniki izvedeli za tragedijo, so nemudoma poklicali organizacijo Hope (upanje). Gre za pomembno ustanovo v Litvi, ki se prvenstveno zavzema za pravice oseb z motnjo v duševnem razvoju in v izrednih okoliščinah pomaga tudi z možnostjo krajše nastanitve.

Čas za rast

V tem obdobju so se tudi na Barki odpirala vrata. Po petih letih, ko sta v skupnosti z asistenti, še v stari hiši, živela le Martynas in Aneta, so vedeli, da je napočil čas za rast. Iskali so novega člana.

‘Ko smo dobili klic iz organizacije Hope in slišali zgodbo o Gintarasu, smo to razumeli kot znamenje.’ pripoveduje Teresa, odgovorna za hišo v skupnosti. ‘Odločili smo se, da ga povabimo medse.’

Jantarjeve solze

Takole pravi legenda. Ko je bil Phaëton, sin Heliosa ubit, so se njegove žalujoče sestre spremenile v topolova drevesa. Vsaka njihova solza je postala jantar.

Na prvi obisk v skupnost se je Gintaras pripeljal skupaj s sinom pokojnega brata in njegovo ženo.

‘Tega srečanja ne bom nikoli pozabila,’ je dejala Teresa. ‘Stali smo na vrtu pred hišo, da bi ga pozdravili.

Gintaras je stopil iz avta, tih in resnoben. Vsakemu od nas je dal roko in imel solze v očeh. Brez besed, brez drame, povsem mirno, skoraj spokojno.’

Z besedami ni mogel, a na lasten način nam je sporočil, kako čuti svojo izgubo. Pred vsemi je izrazil natanko to, kar je doživljal, ni se skrival in ni ga bilo strah. Kot jagnje – nemočen in brez obrambe je sporočal: tukaj sem, prizadet sem, a imam dostojanstvo.

‘V tistem trenutku sem imela občutek, kot da tega človeka poznam že od nekdaj.’

Njegove solze so za vse navzoče postajale jantar, sad bolečine, trpljenja, a tudi trpežnosti in moči. Življenje mu ni prizaneslo, narava ga je preizkušala, a stal je tam in vse navzoče navdihnil z lepoto jantarja.

Odločitev so hitro sprejeli. Gintaras je dobil svojo sobo in vse od takrat pluje na Barki, skupaj z asistenti in ostalimi osebami z motnjo v duševnem razvoju.

Prisrčni sprejem

Prvi dan, ko sva prišla v skupnost, naju je najprej prišel pozdravit prav Gintaras.

Pristopil je, naju prijel za roko in vzklikal medtem ko nama je pokazal čisto vsako stvar okrog nas; na sliko: ‘uuu’, na obešalnik: ‘uuu’, na uro: ‘aaa’, na svojo zapestnico: ‘uaa’.

Potem naju je odpeljal v svojo sobo. Naprej je pokazal na sliko svojega očeta: ‘aa’, potem še na sliko papeža Janeza Pavla II, ki je mimogrede poleg očeta drugi najpomembnejši človek v njegovem življenju.

Pokazal je na radio, vzel vtičnico, ga priključil in nastavil na radijsko postajo z glasbo. Bilo je tako prisrčno in prijateljsko, da sva ga v trenutku vzljubila.

‘Zanimivo je, s kakšnim veseljem Gintaras sprejme človeka in mu da občutek, da je dobrodošel. Ima prav poseben dar za te stvari,’ je dejala Teresa. ‘Mislim, da je to vlogo prevzemal tudi doma, ko je bil sam z očetom.’

Družabnost v pravem pomenu

Gintaras je po naravi zelo družaben in vesel človek. Ne govori z besedami, a govori s svojim življenjem, s tem kar je.

Družabnost še zdaleč ne pomeni zgovornosti, kot bi marsikdo najprej pomislil. Pomeni več kot le besede.

Nekdo, ki ne zmore govoriti, a se odziva na dogajanje v skupnosti in z drugimi deli svoja občutja, čeprav na svoj način, je družaben človek.

Kadar je težko

Gintaras ima še en poseben dar. Zna ponuditi bližino človeku, ki trpi in je žalosten. Pride do tebe, tiho in toplo, te prime za roko, objame, poljubi in ostane ob tebi.

Pozoren do sočloveka

‘Kadar se komu zgodi, da založi neko stvar in jo potem išče po vsej hiši, je običajno Gintaras tisti, ki se z njo pojavi ob tebi in ti jo izroči. Neverjeten je!’ pravi Teresa.

Tudi midva sva večkrat deležna njegove pozornosti.

Na hodniku imamo zvonček in pred vsakim obrokom nekdo pozvoni z njim kot znak, da je čas za obed. Ponavadi to stori Gintaras.

Včasih se zgodi, da zvončka ne slišiva v najino sobo in nisva pozorna na uro. Takrat se vrata sobe počasi odprejo, potiho vstopi Gintaras, se približa, nasmehne in pozvoni še enkrat.

Ni je sile na tem svetu, ki bi naju v takšnih trenutkih zadržala na stolu. Gintaras naju brez besed prime za roko in odpelje v jedilnico.

Na polovici življenja

Ta članek sem želel popolnoma posvetiti njemu. Ne le zaradi posebne karizme, s katero razsvetljuje našo hišo, pač pa tudi zato, ker je naš jantar pred dnevi srečal Abrahama.

Vsi člani skupnosti in nekateri prijatelji litvanske Barke smo se odpravili v center mesta na bowling. Bilo je prvič, da sva skupnost doživela tudi izven Čekoniškesa, kot se imenuje naša vas. Pet rezerviranih stez, sedem družinskih pic, baloni in darila za slavljenca. Gintaras je bil v središču pozornosti in dobro se je počutil v svoji koži.

Naš svet potrebuje jantar

‘V tej družbi, ki ji vladata stres in zmeda, potrebujemo ljudi, ki prinašajo mir,’ je zakjučila Teresa.

In jaz dodajam le še to, da je praktično nemogoče razumeti osebe, kot je Gintaras brez osebnega srečanja z njimi. Zato si s Silvo lahko le želiva, da bi ljudje zmogli odpreti svoja vrata in dopustiti, da se jih Jezus dotakne na nov, drugačen način.