Medtem, ko v Evropi cerkve podiramo, jih v Aziji gradijo.
Tudi na našem misijonu se gradi lepo svetišče in zagotovo bo v ponos tukajšnjim kristjanom, čeprav jih je malo.
Naši mladi fantje in dekleta pogosto pomagajo delavcem pri gradnji, seveda, kadar niso v šoli in ko vreme to dopušča.
S Silvo se jim večkrat pridruživa pri delu in vedno znova so presenečeni nad tem. Pogledujejo naju, kot bi hoteli reči: ‘Za učitelja se to ne spodobi.’
No rotken, only hands
Ko sva se jim tistega dne pridružila, so pred kamnitim predverjem cerkve izkopavali zemljo, ker bodo kasneje dvorišče popolnoma asfaltirali.
Ampak kako so to počeli!
Dva fanta sta s krampom dolbla zemljo in jo nalagala v majhna, plastična in polomljena vedra. Ostali pa so jih drug za drugim odnašali na drugi konec zgradbe in jo stresali na rob jarka, s čimer so širili pot na tisti strani cerkve.
Po tem, ko sva tudi sama znosila nekaj veder, sem Luisa, sedemnajstletnega študenta na misijonu, povprašal po samokolnici. Ni me razumel, zato sem seveda pokazal z rokami, tako kot zadnjič pater o duhovih (’Buuu Aaaa.’ Se spomnite?).
‘Aha, rotken!’ je vzkliknil Luis.
‘Jaa, rotken,’ sem se nasmehnil. ‘Do you have it? (Jo imate?)’
‘No, no teacher, no rotken. Hands, hands…’ je dejal Luis in kazal na svoje roke.
S Silvo sva se spogledala.
‘Silva, a misliš isto, kot jaz mislim?’ sem jo vprašal.
‘Ja, narediva to!’ je odgovorila, brez da bi si morala povedati še kaj drugega.
Fantom sva rekla, da se kmalu vrneva in odšla sva proti motorju.
‘Thank you teacher, thank you teacher!’ je za nama klical Luis in se zahvaljeval za najino malenkostno pomoč. Res mu ne bi bilo treba.
Načrt
‘Ampak kako bova to izvedla?’ me je vprašala Silva, ko sva se usedla na motor.
‘Greva v Mama Center (pohištvena in gradbena trgovina blizu središča mesta Mae Sot), kupiva, potem pa pokličeva patra, da naju pride iskat. Naložimo motor in šajtrgo, pa je,’ meni se je zdelo povsem enostavno.
‘Ok. Kaj pa čelada?’ je vprašala Silva, ko si je nameščala svojo na glavo.
‘Mislim, da je tukaj spet samo ena. Ah, saj ne bo nič hudega,’ sem odgovoril.
Farangu se ni za bati
Misijonar nama je pred časom pripovedoval o policistih tukaj v Maesotu; vse o tem, kako skorumpirani in bogati so, in prav zaradi ‘denarja v žep’ radi ustavljalo motorje in avtomobile.
‘Vama se ni treba nič bati,’ je takrat dejal Changchai. ‘Tujcev ne ustavljajo, ker ne znajo angleško.’
Njegove besede so se potrdile zadnjič, ko sva se spet vozila le z eno čelado. Ob cesti sta stala dva policaja. Ko sta naju zagledala, sta se nerodno začela obračati drug proti drugemu.
V glavi ali na glavi?
Seveda me je skrbelo, da naju bosta ustavila, ampak mimo sva se odpeljala brez težav. Policaja sta le nemočno in zmedeno gledala za nama, eden pa je kazal na glavo in nekaj vpil za menoj.
Ne glede na to, ali je hotel povedati, da mi nekaj manjka v glavi ali na glavi, imel je prav. Brez čelade se pač ne vozi z motorjem po cesti, pa čeprav si farang.
Vendar včasih je kakšna pot nujna, na misijonu pa je največkrat na voljo res le ena sama čelada. In jaz vedno želim, da si jo nadene Silva – končno je njena glava lepša od moje. 🙂
Drago gradbeno orodje
Kakorkoli, do Mama centra sem bil brez zaščite, je pa zato veter toliko bolj prijetno pihal v obraz in me svežil v tisti vlagi in vročini.
Ko sva stopila v trgovino, sem prodajalkam lahko že kar v tajščini povedal, česa si želiva. Tokrat nama za spremembo ni bilo treba kazati s prsti, nogami, očmi ali celo prevajati z mobitelom, kot to počneva običajno.
‘Rotken, rotken…’
In odpeljala naju je na oddelek za samokolnice. Tam je bilo postavljenih šest različnih modelov, a kar naju je presenetilo, je bila njihova cena. Najcenejša je stala 50 €.
50 €! Toliko stanejo v Evropi! Povprečni Tajec dobi na mesec približno 330 € plače. Običajno ne živijo v blokih, pač pa v hišicah z veliko zemlje, dvoriščem, skratka tam, kjer je samokolnica skoraj nujna.
Ni čudno, da potem improvizirajo s polomljenimi vedri in toliko dodatnega truda.
Ampak kako nazaj?
‘Tole bova vzela,’ sva po premisleku dejala prodajalki.
Odločila sva se za nekoliko manjšo samokolnico z debelejšim profilom gume, dovolj praktično za delo na misijonu.
‘Pa naj bo ta denar najina desetina za ta mesec,’ sva sklenila. Že pred časom sva se s Silvo odločila, da bova vsak mesec iz najinih osebnih prihodkov darovala 10% za ljudi, ki to potrebujejo. Denar iz vaših donacij bova namreč podarila šele ob najinem odhodu iz misijona.
‘Tako, zdaj pa pokličiva patra, da naju pride iskat,’ sem rekel, ko sva plačala in pripeljala samokolnico do izhoda.
Telefon je zvonil, a pater Changchai se ni oglasil. Poizkusila sva poklicati Tamo (kuharja in skrbnika na misijonu, ki patru že mnogo let pomaga pri delu), a tudi on ni bil dosegljiv.
Po zgledu Vietnamcev
‘Kaj pa zdaj?’ je vprašala Silva nekoliko zaskrbljeno.
‘Hm… Kaj pa če vzameva tuk tuk (tipični azijski motor s posebno prikolico zadaj). Naloživa motor in samokolnico in greva, saj nisva tako daleč…’ sem predlagal.
‘Kaj pa vem,’ se je obotavljala.
‘Čakaj malo, a se spomniš motoristov v Vietnamu?’ sem rekel.
Ti ljudje so pravi mojstri v improvizaciji, ko gre za tovorjenje z motorjem. Videla sva recimo enega, kako je z motorjem prevažal dvonadstropno prikolico s prašiči. Pa drugega, ki je vozil desetmetrske cevi in mi še zdaj ni jasno, kako je sploh lahko manevriral. Na majhnem petdeset kubičnem motorju se je nekoč mimo naju peljala petčlanska družina (poglejte si sliko, če ne verjamete).
‘Če lahko oni, zakaj ne bi tudi midva z motorjem pripeljala najine samokolnice? Glej, ti sediš zadaj kot običajno (Silva ne zna voziti motorja), le da z rokami držiš samokolnico za ročaje in jo malo privzdigneš, da se vozi za nama.’
Ha, to pa je improvizacija!
Silva, ki je bila sprva v dvomih, je na koncu le privolila. ‘Ampak vozil boš počasi! Če naju vidijo policaji…’
In sva šla. Počasi in previdno.
Poglej ta dva!
Sploh ne bom omenjal, kako debelo so naju gledali mimoidoči. Dva faranga na motorju, ki vlečeta šajtrgo zadaj.
Če pomislite, da se mnogim zdi čudno, da zahodnjak sploh vozi motor, (ker naj bi po njihovo vozili le avtomobile), potem si lahko samo predstavljate njihovo začudenje.
In ja, kot nalašč so bili takrat policaji skoraj na vsakem ovinku.
Najbolj smešni so bili trije, ki so sedeli na stolih ob cesti in opazovali promet. Eden je ravnokar začel zehati, ko sva se pripeljala mimo. Ko je imel usta najbolj široko odprta, je zagledal najin motor s samokolnico. Pa mene brez čelade.
Saj veste tisto, ko zazehaš, potem pa se zgodi nekaj, kar ti od presenečenja v trenutku zapre usta. Tako se je zgodilo policaju.
A drugega kot to, da se je nagnil naprej in s pogledom spremljal najino predstavo, ni naredil. Prepričan sem, da mu je bilo prvič v življenju žal, da se ni naučil govoriti angleško.
‘Koliko?’
Varno in brez zapletov sva se pripeljala v Mae Po. Fantje so bili še vedno pri delu in široko so se nasmejali, ko so naju zagledali. Z njimi je bil Tama. Očitno je mobitel pozabil v sobi.
Njegovo prvo vprašanje, ko naju je zagledal, je bilo:
‘How much (koliko)?’ Koliko je stala, seveda.
‘Nimam pojma!’ sem dejal in tudi on se je nasmehnil.
Zdaj bo bistveno lažje!
Delo je fantom steklo mnogo hitreje. Prav lepo jih je bilo potem gledati, kako so zemljo nalagali v rumeno samokolnico in jo vozili na drugi konec cerkve. Desetkrat hitreje. Desetkrat manj truda.
Za nas so to tako majhne stvari. Za te ljudi velika vrednost. In prav vsak od nas lahko pomaga, kolikor je pač v njegovi moči. Verjemite mi, ti ljudje potrebujejo več, veliko več kot le samokolnico.
Operando – Bog dela!
