Ko smo nekega jutra sedeli za mizo pri zajtrku, je bilo razpoloženje še posebej živahno. Jasno, le nekaj dni pred Božičem, ki ga na litvanski Barki še posebej nestrpno pričakujejo.
‘Božiček nosi darila samo otrokom,’ je v na pol v šali na pol zares spregovorila Julija, ko je pogovor nanesel na božično jelko in na vse lepe stvari, ki se v tem času nabirajo pod njo.
‘V redu, ampak tudi jaz ga potrebujem. Za veliko stvari!’ se je resno odzval enaindvajsetletni Deividas, fant z Dawnovim sindromom, ki v skupnosti živi že skoraj štiri leta.
‘Ne, Deividas, samo za otroke, saj boš videl…’ je ponovila Julija.
‘Če meni Božiček ne bo nič prinesel,’ je bil odločen Deividas: ‘Potem bo imel nekdo tukaj težave.’
Seveda je Božiček obiskal tudi Barko. Pod jelko je vsak našel tisto, kar si je zaželel. Tudi midva. Letos je bilo praznovanje Božiča za naju res prav posebno doživetje.
Dvanajsti rojstni dan
Skupnost Barka se je odprla leta 2004 in prav danes praznuje svoj dvanajsti rojstni dan. Njeni začetki so še posebej zanimivi, precej drugačni od protokola, ki ga predvideva mednarodna Barka v Franciji.
Ko skupnosti v Litvi še ni bilo, so se številni mladi Litvanci kot prostovoljci odpravljali v druge evropske države, kjer je Barka že obstajala. Poleg dela z osebami z motnjo v duševnem razvoju, je bila to zanje odlična priložnost, da se učijo jezikov in spoznavajo nove kulture.
In tako kot marsikoga drugega, je tudi te mlade prostovoljce nagovoril duh Barke in duhovnost Jean Vanierja. Ali z drugimi besedami: okužili so se z Barkinim virusom, ki je neozdravljiv in pusti trajne posledice. 🙂
Začelo se je z molitvijo
Želja, da odprejo Barkino skupnost tudi v Litvi, je bila močna, vendar pogoji za to še niso bili izpolnjeni. Odločili so se, da začnejo moliti v ta namen, zato so začeli z molitveno skupino.
Mladi fantje in dekleta so se na tak način srečevali kar deset let, vse dokler se ni nek mlad zakonski par odločil, da prevzame iniciativo in začne s sestavljanjem ekipe odgovornih za začetek projekta.
In je steklo…
Dobili so investitorja, ki je kupil zemljišče na mestu, kjer je danes postavljena skupnost. Takrat je tam stala le stara lesena hišica, potrebna obnove, a bila je dovolj za začetek.
V hišo sta prišla njena prva člana, Martinas in Aneta, in tudi uradno se je začel tako imenovani ‘projekt’, torej zametek prve skupnosti, ki se je razvijal in ustvarjal prav ob obnovi in popravilu hiše.
Evropska sredstva
Rimas, ki je še danes odgovoren za Barko v Litvi, je leta 2010 dobil mandat za razširitev in posodobitev skupnosti. S pomočjo evropskih sredstev so poleg stare hiše, v kateri so do tistega časa živeli njeni člani (Aneta, Martynas in nekaj asistentov), uspeli zgraditi bistveno večji in modernejši objekt.
Novi člani
Skupnost je medse končno lahko povabila nove osebe z motnjo v duševnem razvoju. Leta 2010 se ji je pridružil Gintaras, dve leti kasneje Lina in naslednje leto Deivydas. Lansko leto je mesto v družini našla Julija, letos pa še Darius in Arturas.
Tisto, kar naju oba izjemno nagovarja v tej skupnosti je neverjetna harmoničnost in tesna povezanost fantov in deklet (oseb z motnjo) z asistenti, ki živijo pod isto streho.
To se še posebej očitno kaže prav v božičnem času. S Silvo sva imela lepo priložnost doživeti ta čas povsem od blizu.
Skriti prijatelj
Tako kot vsako leto, so tudi letos v začetku decembra pričeli z igro Skriti prijatelj.
Vsak od članov skupnosti je iz košare, v kateri so bili zvitki z imeni vseh ostalih, na slepo povlekel svojega in tako dobil ime človeka, na katerega bo moral biti v času do božičnega obdarovanja še posebej pozoren.
Z darilci in drugimi prijateljskimi gestami je torej vsak prejemal pozornost, brez da bi natančno vedel, od koga prihaja.
Skriti prijatelji so se razkrili šele na božični dan, ko so se pod jelko odpirala darila.
Tradicionalna predbožična večerja
Na božični večer smo vsi skupaj, osebe z motnjo in asistenti, pripravljali Kūčios, značilno litvansko predbožično večerjo, sestavljeno iz dvanajstih tipičnih jedi, toliko, kolikor je bilo Jezusovih učencev. Obrok ne vsebuje mesa in mastnih jedi, saj za ta dan v resnici velja post.
Obred z božičnimi rezinami
Središče večernega obroka je posoda z božičnimi rezinami, narejenimi iz vode in moke, kakor hostije, ki jih zaužijemo pri sveti maši. Po večerji je vsak dobil svojo in začel se je poseben obred.
Vstali smo in z rezino prihajali drug do drugega. Ko si se približal človeku, si mu ponudil rezino, da je odtrgal košček in ga zaužil.
Medtem si mu izražal lepe želje in pač vse, kar je prihajalo iz srca. Na enak način je storil tebi tudi on.
Tako od enega do drugega, dokler se nisi srečal z vsakim posebej. Čudovit uvod v Sveti večer.
Skupaj pred jasli
Božično jutro je bilo seveda v znamenju veselja, dobrot in medsebojnega obdarovanja.
Najprej smo se odpravili pred hišo na travnik, kjer so stale jaslice. Z roko v roki in pogledom uprtim na Jožefa, Marijo in rojenega Jezusa,smo prepevali božične pesmi, prebirali sveto pismo in molili.
Odpiranje daril
Po obilnem zajtrku smo se usedli k božični jelki, odpirali darila in ugotavljali, kdo je bil komu skriti prijatelj.
Vzdušje je bilo enkratno in vsakdo se je lahko nalezel sreče fantov in deklet, ko so odvijali škatle in ven jemali svoja darila – predmete, ki so bili še nekaj dni nazaj le črke na karticah njihovih želja.
Deivydasov obraz je žarel, njegov nasmeh do ušes – nihče v skupnosti ne bo imel težav. 🙂
Moč vere
Osebno me je zelo nagovorila moč in globina vere, s kakršno so člani skupnosti vstopili v ta Božič. Praznik, ki je danes žal zelo skomercializiran, je tukaj na Barki še vedno osredotočen na tisto najbolj bistveno: na prihod Odrešenika.
Skupnost, ki je izmoljena
Barkina skupnost v Litvi je rojena iz molitve, kar se vsekakor močno čuti.
Vsak večer, preden se odpravimo spat, se zberemo v hišni kapeli, da se s prošnjami in zahvalami obrnemo k Bogu. Tako fantje in dekleta z motnjo, kot tudi asistenti, na svoj način izražajo Gospodu to kar čutijo.
In ko s Silvo vsakič slišiva Martynasa in Lino prositi tudi za ljudi v Siriji in Ukrajini, nama spomin nehote potuje iz Vilniusa nazaj v Kijev in Odesso, k ljudem, s katerimi sva preživela več kot en mesec, k tistim, ki so Božič preživeli drugače kot mi.
Je Lepo. Nekoč sem bi v neki zanimivi družbi, v kateri je bil tudi popotnik iz Čikaga. Pogovarjali smo se o različnih kulturah in njihovi raznolikostii.. Popotnik je zelo rad obiskoval neko krščansko družino, ker se je tam počutil sprejetega, rad je imel domačnost. Na glas sem povedal, kako mi je tudi všeč Judovska kultura in njihove četrti, kjer živijo kot skupnosti, kjer se ohranja tisto Lepo.. Popotnikov obraz je kar zažarel, povedal je da ima Judovske korenine. Nisem vedel. Omenjeni popotnik je na koncu pogovora še pridal, da čuti, da so majhne skupnosti, ki gojijo tisto Lepo, svetlo prihodnost. V skupnostih se lahko rojeva Življenje, še posebej, če je v njih preveva čista Ljubezen. Ta Jud mi je nakazal, kakšno dragocenost imamo lahko med seboj Kristjani, saj mu je dišala naša domačnost. Vzdušje v skupnosti iz zgornjega bloga me navdaja z enako Lepo dišavo;) Aleluja. Srečno na noviga lejta dan.