Ko je Jean Vanier, takrat ugledni doktor filozofije in predavatelj na univerzi v Torontu, pred skoraj 53 leti obiskal ustanovo Saint-Jean-les-Deux-Jumeaux v južnem predelu Pariza, v kateri so živele osebe z motnjo v duševnem razvoju, je bil globoko pretresen.
Sestradani ljubezni
Pogoji, v katerih so ti ljudje živeli, so bili daleč od dostojanstva, ki pripada vsakemu človeškemu bitju. A tisto, kar je Jeana najbolj pretreslo, je bilo spoznanje, kako močno so hrepeneli po človeški bližini, sestradani ljubezni, sprejema in potrditve.
Raphael in Philippe
Dve osebi v tej ustanovi sta še posebej pritegnili njegovo pozornost: Raphael Simi in Philippe Seux.
Leta 1964 je sprejel odločitev, ki je kasneje spremenila življenja tisočih oseb z motnjo v duševnem razvoju in vseh drugih, ki so se odločili za življenje skupaj z njimi.
V francoski vasi Trosly-Breuil je kupil majhno hišico in povabil k sebi Raphaela in Philippa, da bi skupaj zaživeli preprosto, vendar kvalitetno in dostojno življenje.
Svojo malo skupnost je poimenoval l’Arche (Barka) po zgledu svojega svetopisemskega predhodnika Noeta.
Svet se je odprl
Kmalu po vselitvi, so na obisk začeli prihajati mladi iz Francije in nekateri tudi sami odpirati gospodinjstva, v katerih so živeli skupaj s prizadetimi osebami. Takšno ognjišče so še kako potrebovale in hrepenele po njem.
Naj številke govorijo zase…
Najbrž Jean ni nikoli slutil, da bo nekoč iz tega nastala velika mednarodna mreža skupnosti, v katerih svoje življenje delijo osebe z motnjo in njihovi asistenti.
Danes je namreč 147 takšnih skupnosti na petih različnih kontinentih. Skupaj več kot 5000 članov!
Veliki učitelji
Morda je največji doprinos Vanierjeve odločitve to, da so osebe dobile veliko priložnost postati enakovredne ‘normalnim’ ljudem, saj so bile včasih (in resnici na ljubo so marsikje še danes) zelo zapostavljene in odrinjene na sam rob družbe.
Celo več, Jean je vedno ponavljal, da so te osebe središče vsake skupnosti in hkrati naše velike učiteljice.
Drugačen pogled na življenje
Iz svoje izkušnje lahko povem, da je življenje na Barki velika šola, ki človeka lahko do temeljev prevetri, preobrazi njegov pogled na življenje, delo, odnose, duhovnost in na Boga.
Ljudje, ki so običajno nagnjeni k popolnosti, se naučijo ‘izpustiti’ stvari iz svojih rok. Spoznajo, da je življenje lahko lepo, celo učinkovito in bogato tudi brez nadzora in varne predvidljivosti.
Rojstvo novega kristjana
Danes sem mnenja, da mora tako kot Barka, ki izhaja iz bolečine in šibkosti, tudi naša cerkev sestopiti in izhajati iz točke, kjer je človek le človek, največkrat nemočen, odvisen, ranljiv, šibak in grešen.
Nov kristjan je po mojem mnenju človek, ki spozna svojo šibkost in jo sprejme. Je nekdo, ki dojema svetost kot pot nepopolnosti in ne nasprotno, čeprav nas svet želi prepričati, da velja le moč, mladost in neodvisnost.
Bog dela!
S Silvo torej plujeva na Barki. Za naju je to velika priložnost, da uživava Vanierjevo filozofijo in se učiva Barkine duhovnosti.
Hkrati je tudi izjemna priložnost, da pričujeva o tem, kako Bog dela v tej skupnosti. To je namreč glavno poslanstvo Operanda – pričujemo o tem, kaj Bog dela v našem življenju:
Dio sta operando: Bog dela
Kar nekaj prihodnjih objav se bo nanašalo na Barko. Pisala bova o tem, kako tukaj živiva, kaj delava, pa tudi o osebah z motnjo in asistentih, ki naju gostijo.
Nace
