Do šole in nazaj se peljem z vlakom.

Zjutraj je vlak relativno prazen in očiščen, saj je kraj, kjer živimo, tudi začetna postaja. Ko se vračam, je gneča večja, ampak še vedno dovolj prostora, da vsaj lahko stojimo, če so sedišča vsa zasedena.

Pod klopmi so se čez dan že nabrale smeti, plastične vrečke od čipsa in piškotov, luščine od oreščkov, olupki od pomaranč in še marsikaj. Na vlaku je skorajda vedno pestro in živahno.

Poleg potnikov, ki so že sami po sebi zanimivi, so tukaj tudi prodajalci prigrizkov, vode, sadja ali malenkosti, kot so glavniki, palčke za čiščenje ušes, lasne sponke, šivanke in podobno. Redkeje se pojavijo prodajalci knjig, kemičnih svinčnikov ali indijskih tankih brisač.

Vlak obiščejo tudi reveži, slepi, ostareli, pohabljeni – in prosijo za drobiž. Ob vhodu oz. izhodu sedijo odvisniki, na vratih, ki so vedno odprta, razen v primeru dežja, pa visijo pogumni mladostniki, ki se nagibajo ven in vzklikajo v mladostnem navdušenju.

Skoraj vsak dan kupeje obiščejo tudi transvestiti. Pridejo kot burja, z glasnim ploskanjem, se hitro premikajo med potniki in zlasti mladeniče terjajo za denar.

Če jim ni ugodeno, ne izbirajo z besedami, sicer pa večina ljudi denar da, saj verjamejo, da transvestiti lahko nad njih prikličejo nesrečo. V kupeju ostanejo samo do naslednje postaje, potem odvihrajo in se prestopijo v drug vagon. Za seboj pustijo zadušljiv oblak cenenega parfuma.

Sprva sem se jih zelo bala. Imam res slabe izkušnje z njimi, ko so prišle terjat denar ob rojstvu najinih otrok.

Nekateri bralci se boste te zgodbe spomnili. Sedaj sem se jih navadila, saj stalne potnike na vlaku pustijo pri miru. Kljub temu pazim, da vanje ne strmim in jih ignoriram, čeprav je to zaradi njihove glasne prisotnosti precej nemogoče.

Uboga sestra

Napisala sem precej uvoda, ker mi je neprijetno opisati dogodek, ki se je zgodil nedavno.

Težko mi je, ker sem se odločila bolečino in potrebo uboge sestre spregledati. Imenovala jo bom sestra, ker verjamem, da smo si vsi sestre in bratje, Božji otroci.

Ko sva z Anupom vstopila na vlak, sva videla, da je ena klop skorajda prazna, na njej je sedela le uboga sestra, umazana, v starih in raztrganih oblačilih, sklonjena nad svojo nogo.

Najprej sem mislila, da je samo utrujena in da kinka ali da ji je morda slabo. Potem pa mi v nos nenadoma prodre obupen vonj po gnilem, pokvarjenem mesu. Sprva sem mislila, da prihaja od zunaj, da smo šli mimo kakšnega smetišča, ki jih ob tračnicah ne manjka, dokler mi Anup ne pokaže sestrino v stare cunje zavito nogo.

Vonj je prihajal od tam. Verjetno je imela kakšno hudo rano, infekcijo, gangreno. Odrevenela sem v usmiljenju in nemoči. Ničesar nisem naredila, da bi ji pomagala, nihče ni, prav nihče, pa je bil kupe precej natrpan.

Ozirali smo se stran, vihali nosove, brskali po torbicah za robčkom, da bi si ga pritisnili na nos, in nestrpno čakali našo izstopno postajo.

Nikomur ni bilo mar

Nihče ni želel prevzeti odgovornosti zanjo, ki je bila očitno brezdomka, izgnana iz svojega doma, zapuščena od lastne družine, zapuščena od sveta.

Verjetno tudi z neko psihično motnjo, saj je nerazumljivo blebetala, lahko pa je bilo to že zaradi vročice. Iz vlaka bi jo bilo potrebno odnesti v bolnišnico, kjer jo najverjetneje ne bi želeli niti sprejeti.

In kaj potem: jo odpeljati na svoj dom, popolnoma sleči, skopati, pregledati rano, jo nahraniti in ji dati kakšen antibiotik. Ja, to bi bilo potrebno narediti, da bi si lahko rekla, da sem še vedno človek s srcem in sočutjem.

Express photo (Partha Paul)

Tako pa sem otrdela, se prepričevala, da vseh ne morem rešiti, da naredim dovolj dobrega, da doma nimamo prostora, da ne vem, kako oskrbeti tako rano in še in še opravičil, za katere vem, da ne veljajo prav nič.

To ni edini primer, ko sem se ozrla stran in se odločila, da ne zmorem.

Kolikokrat grem mimo ubogih, pozabljenih, bolnih. Vsak dan. Dobro delam le do neke meje, ko mi je še udobno.

Ignoranca je postala samoumevna

V sebi sem polna kontrastov: prijazna in stroga, radodarna in skopa, dobra in slaba, sebična in nesebična. Nekateri pravijo, da sem prava misijonarka, celo herojka … ampak nisem, samo človek, ki pada, pa znova vstane v upanju, da nekega dne ne bom prezrla nikogar.

O teh resnicah se premalo pogovarjamo. Ignoranca je postala samoumevna in sprejemljiva. Svet pač takšen je, hvalabogu, da smo na svetlejši strani.

Vendar meja je zelo tanka, temnejša stran je takoj za vogalom. Trpljenje je del vsakega življenja in prav vsakemu veliko pomeni, ko v trpljenju ne ostanemo sami.

Oh, samo zajokam lahko.

Obraza te sestre nisem videla, ostaja pa v meni za vedno njena sključena bolehna postava.

Mnoge tako držim v svojem srcu in duši, mnoge, ki sem jih spregledala … naj mi odpustijo in naj mi odpusti Bog, ki pravi, da ko spregledamo najbolj nemočne, spregledamo Njega samega.

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam.