Nekaj dni po umorih na ulicah Riosucia, potem ko so nedolžna fanta pokopali, misijonarji pa začeli z devetdnevnico zanju, je ljudi v naselju znova močno pretreslo.
Bili smo pri zajtrku, midva, p. Alvaro in misijonar Dagomberto, ki po petih letih dela v Riosuciu odhaja na drug kolumbijski misijon.
Alvaro je povedal, da je bil danes izdan ‘pamflet’, oznanilo ljudem v Riosuciu o morebitnih novih napadih in žrtvah.
Strah in zmeda
Oznanilo so izdali teroristi (paravojaki), ki nadzorujejo to naselje. V bistvu nič novega za ljudi tukaj (zadnji takšen je bil izdan pred pol leta), a vedno doseže svoj namen – ustvari strah in zmedo med ljudmi, saj vedo, kakšen je lahko rezultat tega.
Sporočilo je v trenutku zaokrožilo med ljudmi (20.000 jih živi v Riosuciu), tisti dan se je govorilo le o tem.
Da boste imeli boljšo predstavo, je tukaj fotografija tega sporočila, spodaj pa njegov prevod.
Srčni pozdrav in bratski objem vsemu civilnemu prebivalstvu od Bloque de guerra virgilio peralta arenas, autodefensas campesinas. To sporočilo je namenjeno vsemu prebivalstvu, kot priporočilo in opozorilo.
1. Vsi, ki sodelujejo s člani Clan del Golfo, vsi, ki jih gostijo, jim dajejo informacije ali imajo kakršenkoli drug stik z njimi, bodo naše tarče.
2. Po sedmi uri zvečer ne želimo videti nikogar, ki bi se z motorjem vozil v zgornji ali spodnji del naselja. Mladina, če sebi želite dobro, v tem času potihnite.
3. Vsi tujci, ki prihajajo na naše območje, bodo tarče naših vojakov, njihovim gostiteljem pa priporočamo, da nam vsak nov prihod tujca na to območje predhodno naznanijo.
4. Tukaj ne želimo simpatizerjev zakona (op. policije, občine, vlade), vsi, ki imajo kakršnokoli povezavo z vladnimi institucijami, bodo tarče naše vojske.
5. Vsem staršem v družinah priporočamo, da po sedmi uri zvečer zaprejo svoje otroke v hišo, saj ne želimo, da umrejo nedolžni ljudje. Naj starši razumejo, da dobri ljudje te družbe nimajo kaj početi v poznih urah na ulicah in da razumejo, kakšen je javni red v tej regiji.
Civilnemu prebivalstvu sporočamo, naj izpolnjujejo ta navodila. Lahko nadaljujejo s svojim vsakdanjim življenjem brez problema, naj se ne bojijo, ker smo že identificirali imena, vzdevke in hiše naših sovražnikov.
Kdo je izdal oznanilo
Oznanilo je torej izdala skupina, ki se razglaša kot ‘samoobramba kmetov’ (autodefencas campesinas), ampak v resnici so to paravojaki, katerim glavni posel je proizvodnja in distribucija droge.
Če grem na hitro 23 let nazaj, torej v leto 1997 in razložim, kako se je vse skupaj začelo, boste lažje razumeli vse skupaj.
V preteklosti so na področju regije Chocó prevladovali gverilci. To so bili samooklicani revolucionarji, ki so navzven delovali politično (kot ekstremni levičarji za osvoboditev Kolumbije), v resnici pa so netili nemire v mnogih mestih in skupnostih, še posebej v tem delu Kolumbije. Predvsem pa so razpečevali drogo in jo prodajali v Panamo, Ekvador in Združene Države Amerike.
Tistega leta je kolumbijska vlada, potem ko se z gverilci na noben način ni mogla pogoditi za mir, napovedala vojno tem oboroženim ekstremistom in poslala na tisoče vojakov v spopad z njimi, v pragozdove Kolumbije, na območja, kjer so bili prisotni.
Spopadi so bili hudi, ljudje, ki so živeli na teh območjih, so se znašli med dvema ognjema, bilo je veliko žrtev tudi med civilisti.
Odpadniki
Državna vojska se je sčasoma šibila, saj so iz nje izstopali generali, polkovniki in vojaki. Ti so ilegalno začeli ustvarjati lastne vojaške skupine (paravojska) in sklepati zavezništva z narkokarteli. Tako so nastale skupine kot sta Las FARC in kasneje ELN, ki so na mnogih mestih prevzele popoln nadzor nad teritorijem.
Država je imela torej naenkrat več kot le enega sovražnika. Poleg gverilcev se je borila še s paravojaki, ki pa so bili mnogo bolj zahteven nasprotnik – poklicni vojaki, izurjeni v državnih vojaških strukturah.
Vojna se je torej nadaljevala, le da je bilo oboroženih skupin veliko več, zato pa tudi pritisk na civilno prebivalstvo toliko večji. Paravojaške skupine so prevzemale različna imena, najpogosteje so se predstavljali kot samoobramba kmetov.
Ljudje na teh območjih so bili v glavnem kmetje, a mnogi od njih so prestopali k paravojski in bili v zameno dobro plačani, zlasti mladi moški. Čez dan so v rokah držali grablje in motiko, čez noč pa so oboroženi patruljirali po naseljih, nadzorovali ljudi in pomagali paravojski pri poslih z drogo.
Ko odide eden, pride drugi
V občini Riosucio je nadzor prevzela paravojaška skupina Las FARC. Leta 1997 se je državna vojska v organizirani vojaški operaciji spopadla z njimi, kar je imelo za ljudi, še posebej tiste, ki so živeli v okoliških skupnostih na drugi strani reke Altrato, strašne in pogubne posledice.
Ljudje so morali zapuščati domove in se seliti, tisoči so v tem času migrirali v glavno naselje Riosucia. Praktično večina tukajšnjega prebivalstva so migranti, ki so morali nekoč zbežati iz svojih vasi – Afrokolumbijci in staroselski Indijanci.
Leta 2014 se je kolumbijski vladi uspelo pogoditi z Las FARC in doseči premirje. Las FARC se je takrat razpustil, ampak ga je še v tistem trenutku zamenjala druga paravojaška skupina ELN, ki je še bolj krvoločna od predhodnika.
Tako torej spopadi še vedno trajajo, v tem procesu pa nastajajo nove in nove skupine paravojakov, ki obvladujejo različna območja – in se bojujejo tudi med seboj. Situacija je zelo zapletena in napeta.
Grožnja vsem
Nazaj k oznanilu.
V petih točkah tega nasprotujočega si sporočila torej ena od teh skupin seje strah med ljudmi in s tem utrjuje svojo moč ter nadzor nad mestom in ljudmi.
V prvi točki grozi drugi krvoločni paravojaški mamilarski združbi (Clan del Golfo), v ostalih točkah pa se obrača praktično na vse ljudi, ki živijo v Riosuciu.
Pri tretji točki, ki se nanaša na tujce v mestu, sva tudi midva pogoltnila slino. Ni veliko tujcev v mestu, morda sva v tem času midva celo edina nova prišleka – in za povrh še gringota. Dejstvo, da sva belca je lahko dobro, lahko pa tudi ne – odvisno od tega, kako si paravojaki razlagajo najino prisotnost v Riosuciu.
Skupina prostovoljcev
Tisti dan sva odšla v hišo kulture (Casa de la cultura), ki ima v naselju posebno vlogo. Občina je odprla hišo z namenom, da mladi utrjujejo svojo tradicijo, zlasti preko glasbe in gledališča.
Povabili so naju tja, ker so nama želeli zaigrati nekaj tradicionalnih skladb in midva sva se seveda odzvala z največjim veseljem.
Takrat so bili v hiši tudi prostovoljci, ki so v Riosucio prišli iz sosednjega mesta, in sicer v okviru neke kolumbijske nevladne organizacije za pomoč revni mladini.
Prijazno so naju sprejeli in pozdravili, ampak v njihovih očeh sva lahko razbrala strah. Tudi oni so se našli v eni od točk oznanila. Povedali so nama, da jih oznanilo skrbi in da ne vedo, kaj točno lahko pričakujejo v naslednjih dneh.
Ob sedmih nikogar več zunaj
Razpoloženje so razelektrili mladi, ko so zaigrali na svoje instrumente. Peli so o miru, o življenju brez vojne – na svoj tako zelo izviren način, da naju je presunilo.
Ko sva jih opazovala pri petju in igranju, sva začutila, kako pomembna jim je glasba. V mestu, kjer so ujeti v kremplje teroristov in narkokartelov, je glasba morda edini kanal, preko katerega lahko sprostijo svojo jezo, razočaranje in stisko.
Ob sedmi uri se je trg pred misijonom povsem spraznil. Jasno je bilo zakaj. Oznanilo je doseglo vsakogar in nihče ni upal tvegati svojega življenja.
Čeprav ta večer ni bilo na trgu nikogar in so se po sedmi uri zaprle tudi trgovine in izpraznile ulice, četudi je Riosucio postalo mesto duhov, pa je ta tišina pripovedovala svojo svojo zgodbo.
Trepet za življenje
Vsi vemo, kaj pomeni strah. Vsak od nas ga kdaj pa kdaj začuti. Strah nas je lahko toliko različnih stvari: bojimo se za službe, bojimo se bolezni, strah nas je neznanega, bojimo se migrantov, bojimo se svoje prihodnosti.
Ampak strah, ki ga živijo ljudje v Riosuciu je strah za življenje. Vsak dan in vsak trenutek. Nikoli ne vedo, ali bodo preživeli še en dan. In čeprav živijo v revščini in si pogosto lahko privoščijo le en obrok na dan, pa bi za svobodo, mir in večjo gotovost zagotovo zamenjali še tisti obrok ribe in riža.
Pomagajmo misijonarjem v Riosuciu
Misijonarji v Riosuciu niso izvzeti iz teh okoliščin. Živijo z ljudmi, prilagajajo se novim situacijam in jim ne glede na okoliščine želijo pomagati.
In v Operandu jih želimo podpreti. Potrebujejo denar za obnovo knjižnice za otroke in mlade, za nakup avta, ki ga še nimajo, da bi pogosteje obiskovali tudi prebivalce v okoliških skupnostih in za razvoj nekaterih aktivnosti, ki bi mlade odvrnile od droge in skušnjave, da bi prestopili v vrste paravojaških skupin, tako kot so storili že mnogi od njihovih vrstnikov.
Zanje bomo zbirali denar še do konca meseca februarja.
