“Svetovali so nam, naj odidemo, ker se pripravlja k vojni. Slišali smo jih, ampak jim nismo želeli verjeti.”
Tako mi je to pripovedovala Natalya Golovyna, zdravnica, specialistka otroške nevrologije in pediatrije, ki danes živi v vasi Slavina pri Postojni in pomaga pri vodenju ukrajinske sirotišnice.
Nekaj o tem sem pisal že pred časom (kliknite tukaj, če želite prebrati več o sirotišnici), tokrat pa sem se pogovarjal samo z gospo Natalyo. Takole nadaljuje:
“24. februarja ob petih zjutraj so nas zbudile bombe, rakete in topovi. Živeli smo v petem nadstropju bloka, skozi okno sem nejeverno opazovala in bila v šoku. Res se je zgodilo!”
Natalya je medicino študirala v Lugansku. Specializirala se je za delo z otroci, saj jo je to vedno zanimalo in veselilo. Pot za njeno poslanstvo se je začela zarisovati, ko je na podiplomskem študiju srečala gospo dr. Kataryno Dontsovo, specialistko neonatologije, ki je takrat na univerzi predavala na katedri za pediatrijo.
Kataryina je ustanovila sirotišnico in jo zgradila iz nič. Ko se je leta 2002 uradno odprla, je redno vabila svoje študente, naj se priključijo in pridejo nabirat izkušnje v njeno ustanovo.
“V zadnjem letniku nas je veliko študentov izbralo delo v takšnih ustanovah. Tudi jaz. Zdelo se mi je, da bo to pravo delo zame, saj je bilo v sirotišnici tudi veliko otrok s posebnimi potrebami, kar me je še posebej zanimalo.”
Zadnji letnik študija je bil za Natalyo prelomen tudi zato, ker se je takrat poročila s svojim sedanjim možem, ki je bil hkrati tudi Katarynin sin. Tudi to je prispevalo k njeni odločitvi za delo v sirotišnici.
“Pravzaprav sva odšla tja oba,” se spominja Natalya. “Jaz kot medicinska sestra, moj mož kot medicinski tehnik. Sicer nisva delala skupaj, saj smo bili dodeljeni v različne skupine, sva si pa večkrat lahko delila najine izkušnje.”
To so bili torej Natalyini karierni začetki. Od takrat naprej je ostala v sirotišnici, najprej kot medicinska sestra, ko pa je dokončala študij, se je v njej zaposlila kot otroška nevrologinja.
Čeprav je Natalya sčasoma začela prevzemati tudi nekatere vodstvene naloge, sploh kadar je bila njena tašča odsotna, pa je vedno ostala tudi v stiku z otroci. Pravi, da ji to veliko bolj leži, kot delo s formalnostmi in organizacijo.
Delo v sirotišnici je vedno zahtevno. In občutljivo. V Ukrajini še posebej, saj je osirotelih otrok izjemno veliko in so se sirotišnice vedno hitro napolnile.
“Ampak za nas je bilo najbolj pomembno, da smo čim več otrokom tudi hitro uredili posvojiteljske družine, saj se njihovo normalno otroštvo lahko začne šele takrat,” pojasni Natalya.
“Hvala Bogu, je bilo v Ukrajini vedno veliko ljudi, ki so bili pripravljeni posvojiti otroka. Od začetka do danes smo družino našli več kot tisoč ukrajinskim otrokom, na kar smo zelo ponosni.”
Natalya mi navede ganjivo izkušnjo moškega, ki je izgubil svojo ženo in ostal sam s tremi svojimi otroki. Ni se ustrašil izziva. Nasprotno, šel je skozi celoten proces in posvojil še dva otroka, bratca, iz njihove sirotišnice. Zgovoren primer, kako tragična izkušnja lahko pripelje do nečesa zelo pozitivnega.
Ampak situacija v Ukrajini še zdaleč ni rožnata, zlasti ne za otroke s posebnimi potrebami.
Družine s temi otroci so še vedno močno stigmatizirane, ljudje imajo težavo sprejeti drugačnost in čutijo odpor do prizadetih otrok.
“Mislim, da bi morala država narediti veliko več pri osveščanju družbe in izobraževanju ljudi. Potem se morda ne bi dogajalo, da starša v sirotišnico pripeljeta otroka z downovim sindromom, ker sama ne želita ali ne zmoreta poskrbeti zanj. V Ukrajini je drugače kot v Sloveniji, kjer otroci s posebnimi potrebami lažje najdejo svoje mesto, saj je tudi družba že veliko bolj osveščena.”
Sicer pa je postopek posvojitve v Ukrajini zelo jasen in utečen. Ko starša zaključita proces preverjanja in pridobita dovoljenje za posvojitev, prideta v konkretni stik s sirotišnico. Predhodno morata izraziti svoje morebitne želje, naj bo fantek ali punčka, morda okvirno starost … in ko pride vrsta na njiju in je takšen otrok na voljo, obiščeta ustanovo.
“Stvar je seveda zelo občutljiva,” pravi Natalya. “Zato bodoča krušna starša otroka najprej lahko opazujeta le v skupini, preživita morda samo bežnih 15 minut na samem z njim, a otrok takrat še ne ve, da sta v sirotišnici prav zaradi njega. To zve zgolj in šele takrat, ko uradno sprejmeta odločitev zanj. Do takrat otroku razložimo, da so to le gostje, ki so prišli na obisk.”
S tem sirotišnica prepreči, da bi otroku dala lažno upanje. Želijo mu prihraniti razočaranje, kar je seveda prav.
“Ker, veste, otroci izjemno dobro opazujejo in registrirajo prav vse. Kadar kdo pride na obisk, pogosto sprašujejo, ali je to moja mama, ali oče? In mi jim povemo, da ne, da bosta njegova mama ali oče prišla kasneje. In tako največkrat tudi je, saj skoraj za vsakega otroka, ki je primeren za posvojitev, slej ko prej najdemo starša.”
Ni pa vsak otrok v sirotišnici namenjen za posvojitev. Tisti otroci, ki še imajo stik s svojim staršem ali sorodnikom, tisti nikoli ne gredo v posvojitev, razen seveda, če tako ne odloči sodišče.
Natalya opiše primer mame, katere otrok je bil v sirotišnici, ker sama ni bila zmožna skrbeti zanj. A je ohranjala stik s sinom, zato seveda ta ni mogel k posvojiteljski družini. V tem času je mama še enkrat zanosila, in njen sin se je iz ustanove spet vrnil nazaj k njej.
Čez nekaj časa je znova prišel v sirotišnico, tokrat skupaj s svojim novorojenim bratcem. Socialna služba ji je odvzela otroka, sodišče pa odločilo, da se otrokom lahko najde dobro rejniško družino.
“Ganljivo je, kako ti otroci izražajo svojo potrebo po ljubezni, po biti ljubljen,” razmišlja Natalya. “Zelo pogosto nas sprašujejo: Me ljubiš, me imaš rada? Takrat morajo dobiti to zagotovitev, da so ljubljeni, ne glede na to, kakšno je njihovo vedenje.”
Tistega 24. februarja, ko so Natalyo in njeno družino zbudile bombe in rakete, se Natalya še kako dobro spominja.
“Še isti dan smo odšli iz svojega stanovanja, ker zgradba ni bila dobro opremljena in ni imela niti lastnega zaklonišča. Umaknili smo se k moževi sestri, v stanovanjski blok, ki je bil bolj varen in imel tudi dobro opremljeno zaklonišče. Tam smo ostali do četrtega marca, potem pa smo se preselili v mesto Lvov, kjer smo živeli v stanovanju moje prijateljice. Tudi naša sirotišnica se je umaknila tja. Bili smo povsem negotovi, strah nas je bilo in nismo vedeli, kaj nas čaka.”
Povabilo v Slovenijo, ki ga je sirotišnica prejela v tistem času, je bilo poslano iz neba. Odzvali so se in prišli v Slovenijo, Natalya, skupaj s sinom in hčerko, medtem ko je njen mož še vedno v Kijevu.
“Vsak dan prebiram novice in me skrbi, ali bo z njim vse v redu. Potem se slišiva in me potolaži, da je dobro. Tudi razmere v katerih dela on, niso idealne. Zdaj ko Rusi napadajo infrastrukturo tudi v Kijevu, bolnice, v kakršni dela mož kot kirurg, pogosto ostanejo brez elektrike. Kadar se to zgodi, vključijo generatorje in nadaljujejo z operacijo na tak način. Težko je.”
Natalya pravi, da se počasi privajajo na življenje v tujini. Tisto, kar jim je najbolj pomembno je varnost. Brez strahu pred sirenami in streli, čeprav, pravi, so se v začetku zdrznili vsakič, ko so nad glavo zaslišali letalo.
Izjemno hvaležen sem Natalyi, da si je vzela čas za pogovor. V Operandu še naprej zbiramo sredstva za Ukrajinsko sirotišnico, da bi otrokom omogočili še lepše in še bolj dostojno bivanje v Sloveniji.
Hvala vsem, ki ste dar že nakazali in že vnaprej hvala vam, ki ga še boste.
