Oče, pred vrati stojim. Ali res želiš, da vstopim?
Gospod, vedno si bil moj vodnik, vedno si me spremljal. Konec koncev, če ne bi bil navzoč v mojem življenju, potem danes ne bil stal/a tukaj.
In Ti me vidiš, Ti me gledaš. Prav zdaj, ta trenutek stojiš ob meni, kot ljubeč Oče, kot dober Brat, kot najboljši Prijatelj.
Želiš mi dobro. Mogoče pa prav zato nočeš namesto mene odpreti teh vrat, ker želiš, da to storim sam/a in potrdim in utrdim zaupanje v Tebe.
Gospod, ne vem, ali so vrata zaklenjena ali odklenjena, vem samo to, da so zaprta in da jaz želim vstopiti skoznje.
Ampak, Bog, ali je samo moja želja dovolj, da jih odprem in vstopim? Kaj pa če to sploh ni Tvoja volja, kaj pa če si Ti tega ne želiš zame?
Ja, vem, Oče. Ja, vem Jezus. Saj si mi že povedal. Ob meni boš, tudi potem, ko bom prijel/a za kljuko. Ob meni boš tudi potem, ko bom preveril/a ali so vrata pod ključem. In še vedno boš stal ob meni, ko jih bom odprl/a in pokukal/a notri. In končno, skupaj z menoj boš stopil skoznje in ostal ob meni, tudi če me zagrne tema in se znajdem pred prepadom. Povsod si…in blizu si mi…v meni si!
In vem tudi to, da nikoli ne bom izkusil/a tega, kar je na drugi strani, če sam/a ne bom naredil/a koraka v neznano. Če se bom obrnil/a stran, se bom vedno spraševal/a ali sem storil/a prav. In si mogoče celo očital/a, da nisem imel/a dovolj poguma in zaupanja.
Ti pač ne boš naredil tega koraka namesto mene. Zakaj pa si mi potem dal svobodno voljo? Zakaj pa si mi dal razum, če ne zato, da se učim iz svojih napak in na tak način rastem v svobodi in prepoznavanju Tvoje volje.
Vem, vem, želiš si, da odprem vsaka vrata, pred katera me pripelješ. Včasih zato, ker mi želiš podariti nekaj novega in boljšega, včasih pa zato, ker želiš, da preverjam svojo notranjo svobodo, vero in zaupanje v Tebe.
Zdaj vem. Želiš si, da odprem tudi ta vrata. Tako negotov/a sem. Obotavljam se, ampak moč mi dajeta Tvoj blagi, a odločni pogled, Tvoja modrost in Tvoja neskončna ljubezen do mene. Ne boš me zapustil, to vem zagotovo.
Glej, Jezus, ni potrebno veliko, da primem za to kljuko in jo obrnem navzdol. Še malo in videl/a bom, kaj si mi namenil tokrat.
Ljubm te in hvala Ti za vodstvo!
Amen
Zaupanje v božjo previdnost je pa res na prvem mestu. Naredim kar morem, kar je v moji moči potem bo vse v redu, da pa naredim še z dobro voljo in dobrim namenom je toliko več vredno in vse, kar je namenjeno, da se uresniči in je dobro se tudi bo. Res pa je da mi ne vemo, kdaj je kaj bolje. Imamo pa željo in tudi to veliko šteje, ker se skozi to tudi uresniči. Če je močna želja je tudi namen pravi in potem ni slabih izidov zadaj! Le pogum.