Nova misija v komunističnem Laosu

Iz Vietnama v Laos sva se vozila več kot 20 ur. Vožnja z letalom ni prišla v poštev, ker je odločno predraga, vlak tja ne vozi, preostal je torej le avtobus.

Sleeper bus (spalni avtobus) je običajno dovolj udoben za tako dolgo vožnjo, čeprav na internetu lahko bereš o srhljivih izkušnjah turistov.

Vratolomne vožnje

Tujci poročajo o neprijaznem osebju, ki te zlahka nahruli, če si ‘preveč’ zahteven. O tem, da na avtobusu ni stranišča, a se kljub temu ustavi le dvakrat na vsej poti. O norih voznikih, ki pogosto sploh nimajo izkušenj z vožnjo avtobusa. Ko so utrujeni, neprevidno vozijo ob previsih in prepadih, zaradi česar se avtobusi prevračajo in je precej tragičnih nesreč.

Pogled iz avtobusa

Kakorkoli, če izvzamem eno uro prisilnega postanka zaradi okvare, sva imela midva lepo izkušnjo.

Sicer udobni ležalnik je bil nekoliko kratek za najine dolge noge (Azijci so bistveno nižji od zahodnjakov), a sva vseeno uživala.

Zlasti zjutraj, ko se je noč prevesila v dan in se nama je skozi okno ponudil neverjetno lep pogled na laoško pokrajino, na riževa polja in preproste lesene vaške hišice ob cesti.

Neomadeževani košček sveta

Za razliko od Vietnama je Laos mnogo bolj neokrnjen, manj onesnažen, poln gozdov, zelenja, jezer in rek, z glavno in največjo azijsko reko Mekong na čelu.

Znano je, da Laošani svoje življenje živijo mnogo bližje naravi, bistveno bolj preprosto in tradicionalno kot v drugih azijskih deželah.

Budizem v krvi

Budizem je globoko zasidran v kulturo, kar se pozna pri načinu njihovega mišljenja in v medsebojnih odnosih. Če so Vietnamci po značaju podjetni in dinamični, so Laošani zelo umirjeni in počasni.

Ne obremenjujejo se s prihodnostjo in zdi se, da so zadovoljni s tem, kar imajo, čeprav je večina njih zelo revnih. Takole pravijo o razliki med Vietnamci in Laošani:

Vietnamec posadi riž, Laošan pa ga opazuje, kako raste.

Vietnamci na Laošane pogosto gledajo kot na lene in preveč pasivne ljudi. Sprejmejo kar ponudi življenje, živijo s tokom in se ne obremenjujo s tem, kako bi lahko bilo boljše ali drugače.

Komunizem v vseh porah

Lahko si predstavljate, da takšna sprijaznjenost z okoliščinami ovira državo pri njenem razvoju, zlasti pri ekonomski, politični in družbeni ureditvi.

Država je strogo komunistična, politično povezana z Vietnamom in posredno s Kitajsko in je ena najbolj skorumpiranih dežel na svetu. Revščina je izrazita.

Skriti misijonar

Ko sva izstopila iz avtobusa, naju je z nasmehom na obrazu sprejel misijonar, ki je želel ostati neimenovan. Kot duhovnik iz tujine v Laosu bolj ali manj deluje skrivoma, uradno s statusom ‘učitelja’.

Strah pred zarotami

Ja, takšen je odnos države do tujih katoliških duhovnikov in redovnikov. Čeprav ti misijonarji ubogim Laošanom pomagajo preživeti in jim omogočajo bolj humano življenje, tega oblast ne odobrava zaradi strahu pred zarotami proti vladi.

Marsikdo to težko razume, a prepričan sem, da se bomo Slovenci lažje poistovetili z njimi. Komunizem je pač komunizem.

Poštenjakarji

Kljub temu moram poudariti, da so ljudje tukaj izjemno prijetni, iskreni in bolj pošteni kot kjerkoli.

Nekega večera sva se s Silvo odpravila na sprehod. Ko se znoči in temperature padejo, je sprehod prav prijeten. Poleg tega je vaška cesta prazna in se ni treba stalno umikati motoristom in avtomobilom.

Po določenem času sva se usedla na rob pločnika, se nekoliko odpočila in se odpravila nazaj. Za nama je pripeljal motorist, nama v laoščini nekaj vznemirjeno klical in mahal s telefonom v roki.

Selfi? Seveda.

Nasmehnila sva se: ‘Seveda, lahko se slikamo, ni problema.’ Zdaj sva že povsem navajena, da naju ljudje ustavljajo in naredijo selfi z nama. Na vasi so zahodnjaki zelo redki.

Motorist mi je v roke potisnil mobitel in nekoliko čudno pogledal, ko sva se postavila ob njega za fotko. Kako pa naj drugače naredim dober selfi, če bomo stali vsak zase, a ne?

‘Uf, Silva, glej, tale možakar ima pa isti mobitel kot midva’, sem se presenečeno nasmehnil. Prižgem ga in vidim, da je vključena aplikacija za svetilko. ‘Hm, in tudi svetilko je uporabljal kot midva. Ooo, čakaj malo…’

In potem nama je kapnilo. Na robu pločnika, kjer sva sedela, sva pozabila mobitel.

Ta človek je očitno pripeljal mimo in po nekem čudežu videl telefon na robniku. Bila je tema in midva sva bila že daleč, torej je mobitel pobral in sklepal, da mora biti njegov lastnik nekje blizu. Odpeljal se je naprej in naju našel.

Takšne sreče v Vietnamu zagotovo ne bi imela. Bi jo imela v Sloveniji, kaj pravite?

Dobrodelnost, kaj je to?

Kot budisti so Laošani bolj ali manj usmerjeni v sebe, kar pomeni, da so manj občutljivi na bedo in revščino drugih. Čeprav so prijazni, prisrčni, pošteni in odprti v komunikaciji, običajno ne naredijo koraka k sočloveku v stiski in potrebah. V filozofiji budizma dobrodelnosti ni. Prav to je tisto, kar jih misijonarji želijo naučiti.

Usmerjeni k sočloveku

Nauk krščanske vere je pravzaprav povsem nasproten. Kristjan naj bi se usmerjal navzven, k sočloveku. Pomembno je darovanje!

Namen našega življenja, kot ga dojemamo kristjani, je darovati svoje talente in srce za sočloveka, še posebej ubogega. To je pot, ki jo je prehodil Jezus, to je pot, kjer ga lahko osebno srečamo. To je pot, ki jo zagovarjamo tudi v Operandu.

Ljubezen križa

Misijonar nama je pomagal vzpostaviti stik z misijonsko redovno skupnostjo ‘Love the Cross’, Ljubezen križa.

Gre za žensko kongregacijo, ki jo je pred skoraj sto leti ustanovil francoski misijonar in se popolnoma usmerja k ubogim ljudem v Laosu, zlasti v vaseh, kjer so prebivalci brez dela, zaposlitve in zato zelo revni, na robu preživetja.

Sestre, ki vodijo skupnosti v sedmih laoških mestih, omogočajo mladim fantom in dekletom iz revnih družin nastanitev, s pomočjo sponzorjev in donatorjev pa tudi plačilo študija.

Služba v misijonu

V enega od teh misijonov sva prišla služit tudi midva. Slabih dvajset minut proč od glavnega mesta Vientiane leži pristna laoška vasica Pakhao, kjer ljudje živijo skoraj tako, kot so živeli pred tristo leti.

Na razmeroma veliki posesti misijona je praktično vse, kar sestre in študentje potrebujejo za kvalitetno življenje.

Na približno treh hektarih zemljišča je veliko sadnega drevja, zelenjavni vrt in kar nekaj živine. Prašiči, krave, koze, zajci, kokoši, race, goske, purani, celo lasten ribnik s posebnim gojiščem žab. Ja, Laošani so znani po tem, da pri prehrani dodobra izkoristijo naravne vire.

Riževa polja

Misijon ima v lasti tudi nekaj riževih polj. Sestre in študentje se pogosto vozijo na polja, kjer sejejo, presajajo in žanjejo riž.

Tako imenovani lepljivi riž (sticky rice) je osnovni del vsakega obroka, tako kot pri nas kruh (običajno se je z roko, in s prsti oblikuje v kroglice). A delo na riževih poljih je težaško in naporno, precej bolj kot pridelovanje pšenice, moke in kruha.

V vročini, pogosto pri nevzdržnih 40 stopinjah, ljudje v blatni vodi orjejo zemljo, sejejo riž, ga čepe presajajo in vsake štiri mesece žanjejo.

Pred nekaj dnevi sva se študentom na riževem polju pridružila tudi midva. Več o tej izkušnji bom pisal v naslednjem članku.

Delovni, skrbni in odgovorni

Dela na misijonu je torej veliko, a petnajst študentov, kolikor jih biva na posesti (skupaj z dvema misijonarkama), opravi delo več kot zgledno. Posest je urejena in čista in povsem jasno je da preživlja pridne, odgovorne in skrbne ljudi.

Na razpolago

Na misijonu bova služila do 14. julija. Potem se nama izteče viza in odpotujeva v Kambodžo, kjer naju že pričakuje jezuit iz Koreje, Totet Banaynal.

Do takrat bova misijonarkam na razpolago za vsa opravila na posesti. Poleg tega bova študentom pomagala pri angleščini. Nekaj kar si mladi ljudje v Laosu želijo skoraj tako močno kot naša mladina počitnic.