Noe je sprejel tudi naju

Še vedno sva v Marinu, a ga bova kmalu zapustila. V ponedeljek se vkrcava na Barko (skupnost l’Arche), kjer bova ostala približno en mesec. Pred tem pa bi z vami rada podelila nekaj besed o tem čudovitem mestu, saj nama je zelo prirasel k srcu.

Očarljiva italijanska mesteca

O Marinu sem sicer nekaj malega že pisal tukaj in tukaj, a o samem mestu ne veliko. Ta majhna italijanska mesta, ki jih pogosto celo Italijani ne poznajo dobro (srečala sva celo človeka iz Rima, ki Marina ni poznal, pa živi le 25 km proč), znajo biti tako očarljiva, da bi človek za zmeraj ostal tam (tudi Stroncone je eno takšnih).

Kondicijski trening

Mesto ima 43.000 prebivalcev in je tako kot mnoga druga mesta v Umbriji in Laziu zgrajeno na hribu. V praksi to pomeni, da se je od železniške postaje do centra mesta potrebno pošteno potruditi. Je pa razgled zato toliko lepši.

Vino di Marino

Mesto je poznano po vinogradih, odličnem grozdju in belem vinu, ki ga v celotni provinci poznajo kot vino di Marino. Čeprav v strokovnih krogih ni tako visoko cenjeno, pa je odlično – povem iz prve roke. 🙂

Življenje na vulkanu

Sicer pa je mesto del hribovja Albano, ki je v resnici ugasli vulkan (nazadnje je bruhal nekje med 36.000 in 39.000 leti nazaj). Tako lahko rečeva, da trenutno živiva na enem od vulkanskih kraterjev. Ne, ni naju strah, da bo začel bruhati ravno zdaj…

Nekaj za zdravje

Očitno ima vulkansko območje še nekatere prednosti. Voda iz pipe je izjemno bogata z minerali in celo ljudje iz drugih mest Italije prihajajo na ‘polnjenje’ steklenic. Poleg tega je zemlja zdrava, rodovitna, porasla z zelenjem in gozdovi.

Poletna rezidenca za papeže

Iz najinega stanovanja imava lep pogled na srednjeveške gradove (Castelli Romani). Za njimi se nahaja Castell Gandolfo, kjer stoji tudi papeška poletna rezidenca.

Domačini znajo povedati, da je papež Janez Pavel II vsako poletje prihajal sem na dopust, občasno tudi papež Benedikt XVI in papež Frančišek. Ozemlje, kjer se nahaja rezidenca (in še nekaj območja ob njem), je last Vatikana in ne Italije.

Neko dopoldne sva se odpravila do enega od jezer, ki so prav tako znamenitosti tega okoliša. Naj slike govorijo same zase.

Še bi lahko govoril o Marinu, a nekaj prostora je treba nameniti tudi prvi skupnosti, ki naju bo od ponedeljka dalje gostila.

Vkrcanje na Barko

Več o Barki bom sicer napisal v naslednjem prispevku, tukaj le toliko, da sva se po dveh neuspelih poizkusih dogovarjanja končno le uspela dogovoriti za sestanek. Imela sva priložnost predstaviti Operando gospodu Marku Veroneziju (glavnemu v skupnosti) in Marinelli, odgovorni za prostovoljce. Po sestanku sva se jim pridružila tudi pri obedu.

Pozor – neozdravljivi virus!

Res je zanimivo, kako karizma Barke (in njenega ustanovitelja Jeana Vanierja) odseva v vsaki Barkini skupnosti. Sam sem preživel dve leti v slovenski Barki (eno leto kot asistent v hiši, drugo leto v delavnicah) in tri mesece v Barki Bologna v Italiji.

Toplino, veselje in tesno prijateljstvo oseb z motnjo in asistenti se začuti zelo hitro. Pri tem je nekaj nalezljivega, kar je sicer težko razložiti in je možno občutiti le, če Barko doživiš ‘v živo’.

Priznam, da sem se ‘Barkinega virusa’ tudi sam nalezel in še vedno pogosto pomislim na čase intenzivnega življenja skupaj z ‘barkači’.

Barka in Cottolengo, prihajava!

Naslednja dva meseca se vam bova torej javljala neposredno iz Barke in iz bolnice Cottolengo v Torinu.

Če bi radi z nama podelili svoje mnenje, izkušnje ali misli, napišite komentar pod tem člankom. Silva je objavila tudi novo molitev Tujec sem bil, s katero lahko ostanemo tudi duhovno povezani .

Bog res dela – prav zdaj! Operando.

Nace