V Braziliji je danes več kot 24 milijonov brezdomcev, ki živijo na ulici. Sramota za državo, ki ima toliko neobdelane in neposeljene zemlje in tako veliko neizkoriščenega in slabo prerazporejenega bogastva!
Samo v centru mesta Sao Paulo (periferija izvzeta) je več kot 10.000 ljudi, ki vsako noč prespi na ulici ali v improviziranih bivališčih.
Dvomilijonsko mesto Campinas (blizu Hortolandie, kjer živiva midva) in spada v provinco Sao Paulo, ima v svoji sredi na stotine ljudi, zasvojenih z alkoholom, drogami ali preprosto obubožanih, ki si vsako noč ‘posteljo’ postelje na pločnikih ulic, pod mostovi, pred vhodi v poslovne objekte, banke, trgovine, na dvoriščih mehaničnih delavnic…
Ampak nekaj je govoriti o številkah, nekaj povsem drugega pa, če se ponoči odpraviš na te kraje, obiščeš te ljudi, se z njimi pogovarjaš in poslušaš njihove zgodbe.
Bratje uboštva
Pred kratkim sva skupaj z najinimi prijatelji – devetnajstletno Leticio, njeno mamo Sandro in očetom Manuelom odšla v Campinas. Udeležili smo se nedeljske svete maše v cerkvi blizu redovne skupnosti ‘Bratov uboštva’, kot se imenujejo.
Navdihuje jih karizma Frančiška Asiškega; živijo skromno, v uboštvu in v služenju najbolj ubogim v svoji sredi.
Vsak torek zvečer se skupaj z mladimi prostovoljci odpravijo na ulico, kjer obiskujejo brezdomce, jim delijo hrano, tople napitke in odeje, stvari, ki jih še posebej v tem zimskem času močno potrebujejo.
Tisti dan smo brate obiskali v njihovi skupnosti in se odzvala njihovemu povabilu, da se jim v torek pridruživa pri tej lepi dobrodelni akciji.
Seveda nisva želela zamuditi priložnosti, da sva lahko vsaj malo začutila realnost brezdomcev in hkrati doživela ‘Operando’ v svoji najbolj čisti obliki, torej Boga, ki je navzoč v ubogih in nas kliče k njim zato, da bi se srečal z nami.
Mlada Letizia
V svojem zgodnjem najstniškem obdobju se Leticia ni preveč navduševala nad vero, molitvijo in Božjo besedo. Je pa redno obiskovala mladinsko skupino, v katero sta bila vključena tudi njena starša.
Pri šestnajstih letih, ko se je pripravljala na zakrament birme, je skupaj z drugimi mladimi odšla v Campinas na duhovne vaje. Tam je imela močno duhovno izkušnjo, o kateri je kasneje navdušeno pripovedovala mami in očetu.
Manuel in Sandra sta jo spodbudila, da se priključi prostovoljcem organizacije Upanje in življenje, ki se posveča revnim ljudem na ulicah.
Takole je dejala Leticia:
‘Vedno sem imela nek strah pred temi ljudmi, ko sem jih srečevala na cesti. Ko sem hodila mimo, se jim nisem približala, a nikoli tudi nisem ostala ravnodušna. V meni so prebujali sočutje, nekaj, kar me je vznemirjalo. Ko sta mi oče in mama predlagala takšno prostovoljno delo, sem začutila, da je to zame lahko priložnost, da presežem svoje strahove.’
Ko Bog spregovori
In je odšla. Pri šestnajstih letih se je prvič v življenju neposredno srečala z brezdomci in naredila korak, ki je povsem spremenil tok njene mladosti.
‘Bila sem s temi prostovoljci, ampak ostajala sem zadaj. Strah me je bilo, ničesar nisem vedela o delu s temi ljudmi, zame je bilo vse to novo. Drugi so delili hrano in se pogovarjali z berači, jaz pa sem jih zgolj opazovala.’
Ampak sledil je preobrat. Poseg od zgoraj bi lahko rekli. Tisti ‘Operando’, za katerega s Silvo verjameva da se zgodi, ko se odpreš Bogu in ga srečaš med ubogimi, Njegovimi ljubljenci.
‘Bili smo na trgu pred katedralo v Campinasu, kjer je brezdomcev največ. Do mene je pristopil eden od njih in me vprašal za številko nekega psalma v Svetem pismu. Seveda mu takrat nisem znala odgovoriti. Ampak ko sem prišla domov, sem odprla Biblijo in besede tistega odlomka so me zadele naravnost v srce! Bil je Psalm 45, 11-12.’
Leticia je močno začutila, da mora zapustiti udobje, hišo svojih staršev, da bi se lahko srečala z Bogom in mu sledila.
Odgovor na klic
Odlomek v njej odmeva še danes, ko resno razmišlja, da bi vstopila v redovno skupnost, se pridružila ‘Sestram uboštva’ in Bogu popolnoma posvetila svoje življenje. Kot nama je povedala, postalo ji je povsem jasno, da se z Njim lahko sreča le ko je v stiku z ubogimi.
Od tistega srečanja pred katedralo dalje, je postala zvesta prostovoljka, redno je odhajala na ulice, postopoma izgubila strah in postala prijateljica brezdomcev.
‘Močno me je pritegovala njihova preprostost, veselje in svoboda. Začela sem se istovetiti s temi njihovimi lastnostmi in ugotovila, da takrat ko sem z njimi, čutim Boga zelo blizu. Ko jim delim hrano, so veseli. Preseneča me tudi njihova medsebojna solidarnost. Hrano znajo deliti drug z drugim, če je ni dovolj za vse. Ko sem z njimi, čutim, da se v meni dogaja preobrazba v načinu razmišljanja in v novih spoznanjih. V meni se prebuja usmiljenje, ki je vedno lahko le dar Boga. Čutim polnost in zadovoljstvo.’
Med brezdomce
Tisti večer, ob 19.00 uri smo se z Leticio in Manuelom odpravili v hišo ‘bratov uboštva’. Tam je bila že zbrana skupina drugih mladih prostovoljcev, pripravljenih na novo srečanje z brezdomci, na novo srečanje z Gospodom.
V avtomobile smo zlagali tople odeje, hotdoge, ki so jih pripravili bratje, in termovke z vročim čajem in kavo. Vzdušje je bilo prijetno, čutila sva veselje, bila sva v pričakovanju.
Izkušnja, ki sva jo imela z brezdomci v Ukrajini, je v nama še vedno ostala zelo živa. O tem sva pisala tukaj. V Kijevu in Odessi je bila takrat zima, minus deset stopinj, morda še manj. Tudi tokrat je bilo vreme hladno in precej vetrovno. Pri desetih stopinjah nas je zeblo in samo predstavljali smo si lahko, kako šele zebe ljudi na ulicah.
Od postaje do postaje
Ob pol devetih smo bili pripravljeni. ‘Prostovoljsko odpravo’ sta vodila dva brata, br. Joan Augosto in br. Vaticano. Oba zelo preprosta človeka, izkušena pri delu z brezdomci.
Bilo nas je toliko, da smo odšli s tremi avtomobili. Vozili smo se od točke do točke, kjer so prenočevali ljudje ulice.
Najprej smo se ustavili pri dveh, ki sta ležala pred nekim poslopjem, vsak na svoji strani betonskega preddverja.
Nekateri prostovoljci so ju že poznali in takoj so se razdelili. Ena skupinica je odšla k tistemu na levi, posedli so okrog njega, ga nagovorili, od nekod izvlekli karte in začeli z igro. Brat Joan je odšel k drugemu, sedel na konec njegove podloge in načel pogovor z njim.
Bratje se vsak torek vračajo na iste točke. Pogosto so tam tudi isti ljudje, zato se že dobro poznajo, a vedno je tudi veliko novih. Odkar se Brazilija spopada z gospodarsko krizo, je teh vedno več.
Na nek način ustvarjajo mrežo ali lepše rečeno družino; sklepajo prijateljstva in brezdomce vključujejo v svoj krog: krog upanja, tolažbe in predvsem materialne in duhovne podpore.
Tako daleč a tako blizu
Na prvi točki smo se ustavili za približno pol ure. Pogovori, smeh, dinamika – vsekakor zelo dobrodošlo za človeka, ki je navajen prezira in zapuščenosti. Vzela sta vsak svoj hot-dog, kavo in čaj, in se takoj lotila vsak svoje večerje.
Pred odhodom smo se zbrali v krogu, se prijeli za roke in skupaj z njima molili. Enako smo storili tudi na vsaki naslednji postaji.
Dve uri in pol smo se vozili okrog in se srečevali z brezdomci.
Obiskali smo mlad par (okrog štirideset let), ki sta ležala na dvorišču neke trgovine.
Ograjena sta bila s kartonsko embalažo in se na tak način zaščitila pred mrzlim vetrom. Moški nas je pričakal pred bivališčem, medtem ko je njegova prijateljica ležala zavita v vsaj tri plasti odej, bundo in kapo na glavi.
A ko smo se ji približali, se je hitro dvignila in nas pozdravila. Nisva je razumela veliko, a glede na glasen krohot vsakič, ko je nekaj povedala, sva sklepala, da ima izreden smisel za humor.
Ko so ji razložili, da prihajava od daleč, iz Slovenije, je z glavo pomignila proti svojemu partnerju in naju vprašala, če ga vzameva s seboj.
Stari, mladi, bolni
Drugega brezdomca smo srečali pred vhodom v neko banko. Bil je starejši možakar. Govoril nam je o bolečinah v rokah in nogah, pripovedoval svojo zgodbo in se ponosno odzval, ko sva ga vprašala, če lahko narediva nekaj fotografij.
Pretresljivo je bilo srečanje z mladim, petindvajsetletnim fantom, ki na ulici živi že od desetega leta starosti. Mladenič je umsko prizadet in ima blažjo obliko celebralne paralize. Ima mamo, očeta in brate, a pravi, da mu ulica ustreza in ne želi živeti doma. Samo ugibamo lahko zakaj.
Boleč je bil tudi žalostni obraz starejšega brezdomca. Sedel je v svojem kotu in pripovedoval, da trpi za hudo obliko sladkorne bolezni. Pravi, da mu zdravniki ne morejo pomagati, ker mu telesna temperatura močno niha. Ima zdravila, ki blažijo simptome, a nima dovolj denarja, da bi si uredil življenje v boljših in ugodnejših okoliščinah.
Predsodki, ki nas oddaljujejo od Boga
Ko govorimo o brezdomcih imamo ponavadi veliko predsodkov. A predsodki se pogosto ustvarjajo od daleč, iz razdalje in so posledica nerazumevanja in nepoznavanja življenjskih zgodb in okoliščin, v katere so se ti ljudje bodisi rodili in odraščali bodisi so jih presenetile na neki točki njihovega življenja.
V državah tretjega sveta socialna podpora ni nekaj samoumevnega. Dovolj je, da zboliš za kako resno boleznijo ali ostaneš brez dela in denarja, dovolj je da podležeš osebni krizi in se v svoji šibkosti zatečeš k odvisnosti, in pristaneš na ulici, sam.
Imajo svoje poslanstvo
Pa kljub temu, ti ljudje, čeprav pogosto nemočni in šibki, imajo veliko poslanstvo in v resnici še sami ne vedo, kako močno zmorejo zamajati tla še tako ‘trdo vkopanemu človeku’.
Ne vedo, kako globoko lahko zarežejo v dušo drugega človeka in korenito spremenijo tok njegovega življenja, kot recimo pri mladi Leticii.
Ne zavedajo se, kako Jezus deluje po njih, mehča srca ljudi, ki z njimi prihajajo v stik in jim govori:
‘Hvala, da si prišel, hvala, da si se srečal z menoj.’
