Gospod,
so dnevi, ko se komaj kaj zmenim Zate. Ko občutim samo sušo in nerazpoloženost za pogovor s Tabo. Gospod, najrajši bi Te prezrla, ignorirala in se delala, da ne obstajaš. Ker imam občutek, da boš spet nekaj hotel od mene.
Le bežno ošvrknem s pogledom na steni Tvoje telo, ki se je darovalo zame na križu. Pa vem, da me čakaš, da se Ti odprem …
Gospod, v teh občutjih Te kličem, daj, dotakni se me. Dotakni se te moje suhote in nezanimanja Zate. Pošlji Svetega Duha, da napoji to suhoto in to puščavo, ki me razjeda, ki me pušča osiromašeno in brez prave volje.
Daj, spregovori mi. Samo besedo spregovori, da bom razumela, da govoriš meni. Da si Bog Besede, ki nagovarja in oživlja.
Ozri se name in daj, da najdem milost v Tvojih očeh, kot so to doživeli Mojzes (2 Mz 33:13), Lot (1 Mz 19:19), mnogi drugi preroki ter sveti možje in žene, ki so brezmejno zaupali v tvojo ljubezen in odrešenje.
Gospod, posij s svojo Lučjo v moje srce in me prežari, da bom lahko spet stopila pred Tvoj sveti prestol in se Ti poklonila – ne kot bratu, ne kot prijatelju, ampak kot svojemu Odrešeniku in Kralju.
Prepoji me s svojim Svetim Duhom, da se bom okrepila v Tvoji milosti in da bom še bolj hrepenela po bližini s Tabo.
Ti, ki si me odkupil, Ti, ki si me obdaril, Ti, ki si me prestavil v novo življenje, da lahko okušam Tvoje blagoslove in Tvojo Ljubezen, hvala, ker obračaš moj obraz in oči k Sebi, da jih ne morem več obrniti stran od Tebe.
Vem, da me gledaš.
Vem, da me vidiš.
Vem, da me slišiš.
In vem, da me ljubiš … do konca.
Amen. Aleluja!
