Pred nekaj meseci sta se ustanovitelja društva Operando, Silva in Nace Volčič, vrnila iz Južne Amerike in prišla domov v Slovenijo.

Njuno osem let trajajoče potovanje sta zaključila in nam pustila veliko potopisno (in duhovno) zapuščino, preko pisnih prispevkov, izdanih knjig, molitev, misli in izkušenj, ki sta jih z nami delila skozi leta potovanja.

Kadarkoli boste to želeli, boste na tem mestu našli vse njune članke iz vsake od 22 držav (na treh kontinentih sveta), ki sta jih obiskala.

Čeprav se je njuna misijonska pot končala, Operando ostaja. Silva in Nace nadaljujeta z delom v Sloveniji in v Operando se bomo še naprej trudili pomagati ljudem v stiskah, prikrajšanih in potisnjenih na rob.

Tako smo odprli nov donacijski račun in znova pričeli zbirati denar za šolo Piali v Indiji, v Kalkuti. Se spomnite, za to šolo smo pred nekaj leti zbrali skoraj 3000 € in s tem omogočili šolanje najrevnejšim otrokom v Kalkuti.

Mojco in Anupa, ki sta ustanovila to šolo in jo še naprej predano razvijata, zagotovo že poznate. V preteklosti smo objavili kar nekaj Mojčinih prispevkov. Odprla nam je okno v realnost ljudi v Kalkuti in z nami delila svoje misli, izkušnje in svoj vsakdan.

Tukaj lahko preberete članke, ki sta jih z možem Anupom objavljala na naši strani.

Tako je. Spet smo se povezali z Mojco in Bogu hvala, spet bomo lahko brali o njenem življenju in delu z otroci v Kalkuti.

Pred vami je njen prvi prispevek. Upamo, da vas bo navdihnil in nagovoril. Pod člankom imate možnost finančno podpreti prizadevanja Mojce in Anupa in pomagati otrokom do šolanja, ki si tega ne morejo privoščiti.

Prijetno branje vam želimo!

Tropska neurja, ki oblikujejo značaj

Prestrašeno se zaziram v nebo. Nad mano je še vedno prijazno, svetlo z belimi smejočimi se oblaki, v daljavi pa že vidim grozečo temno gmoto oblakov, ki se občasno zasvetijo in z gromi napovedujejo bližajoče se neurje.

Indija mi je “podarila” nov strah: strah pred tropskimi neurji, cikloni, tudi orkani. To so nevihte, ki jih v Sloveniji nikoli nisem izkusila. Lahko so zelo nepredvidljive.

Ravno včeraj pri kosilu sem se glasno veselila, da je menda obdobje neviht končano, da se nam ni treba več bati (predvsem meni), ker prihajajo bolj suhi jesenski meseci.

Niti ura ni minila, ko sem že zaslišala oddaljeno grmenje in opazila hitro se spreminjajočo barvo neba, od luči do teme, kot bi se že spustil večer.

Najbolj strašljive so strele, ki švigajo neusmiljeno, levo in desno, kot bi nekdo iz neba s silovito silo lučal na zemljo sam ogenj.

Strelam sledijo strašanski poki, kot eksplozije, ob katerih se moje zajčje srce stisne in mi dobesedno zastane dih.

Otrpnem in začnem moliti, največkrat Oče naš, ki ga lahko molim mehansko, saj so tudi moje misli preveč raztresene.

Poskušam opazovati naša dekleta: nekatera so prestrašena kot jaz, ampak večina mirno nadaljuje pogovor s prijateljicami, nekatere se celo sprehajajo po verandi, medtem ko sem jaz od strahu stuporsko nepremična.

Najbolj neustrašen je moj mož, ki se smeji mojim prestrašenim očem in me sprašuje, če se bojim umreti…

Teh neviht so domačini navajeni, je pa res, da se frekvenca strel kot posledica podnebnih sprememb povečuje iz leta v leto.

Bom zamenjala temo, ker me že samo spomin in pisanje o teh nevihtah preveč straši. Tudi danes je nebo oblačno…

Ko sem bila v osnovni šoli, nas je občasno učiteljica likovnega pouka prosila, da v šolo prinesemo nekaj listov različnih dreves: potem smo te liste pobarvali in delali odtise v prostih oblikah na risalni papir.

Veste, tukaj pri nas bi se taka prošnja učiteljice lahko končala v smehu, saj je Indija dežela velikih, ogromnih listov, za odtis katerih risalni list nikakor ne bi bil dovolj velik.

Ti veliki listi so zame, ki sem kot otrok nabirala majhno bukovo in hrastovo listje, res čudežno impozantni. Če nanje položim svojo dlan, se počutim kot pravljični lik Tom, ki je bil tako mali kot palec na roki: tudi moja dlan na tako veliki listni površini prav zbledi. Pod enim takim listom je dovolj sence za celo mene, nepredstavljivo!

V tako mogočnem, strašnem in hkrati čudovitem naravnem okolju odraščajo in so doma naši otroci. Močno verjamem, da so ognjene strele, gromove eksplozije, intenzivno deževje, mogočna drevesa z ogromnimi listi, kače in plazilci… pomembni gradniki njihovih karakterjev in osebnih zgodb. Meni se zdijo izjemno pogumni!

Danes bom spregovorila o dveh naših dekletih, ki sta letos postali študentki!

Zgodba o Sanchite

Sanchite se od malega spomnim kot zelo radožive in nagajive deklice, ki je težko mirno sedela v šolski klopi.

Nova znanja je hitro srkala vase, zlasti jo je zanimala angleščina, zato smo ji pomagali, da se je lahko od petega razreda šolala v angleški šoli.

Priprave so bile zelo naporne in intenzivne, saj se je morala učiti vse predmete v angleščini, kar je pomenilo dodatne ure učenja in utrjevanja. Tudi sama sprememba iz naše šole, ki je bolj osebna in družinska, kjer veliko pozornosti namenimo vsakemu posameznemu otroku, do veliko večje šole s številnimi učneci, kjer si bolj kot ne le številka in moraš sam poskrbeti zase, je bila za Sanchito kar velik šok.

Vendar se je z vsemi izzivi pogumno spoprijemala. Oba njena starša sta zaključila le nekaj razredov.

Njena mama se je morala kot zelo mlada poročiti, kar se pričakuje v tradicionalnih indijskih družinah. Oče je sprva prodajal male stvari, od svinčnikov do zobnih ščetk na lokalnem vlaku, sčasoma pa je s trdim delom in prihranki odprl malo trgovinico z osnovnim pisarniškim materialom blizu njihovega doma.

Za svoji dve hčerki sta si vedno želela, da bi bili izobraženi z dostojno službo. Zelo sta hvaležna, da je Sanchita to možnost dobila z našo pomočjo. Uspešno je zaključila maturo in se letos vpisala na študij psihologije. 

Zgodba o Juthiki

Tudi Juthikini starši imajo le osnovno izobrazbo, njena mami je čistilka in kuharica, oče pa čisti avtomobile.

Zaradi finančne stiske se starša pogosto prepirata, občasno tudi eden ali drugi zapusti dom.

Takrat se Juthika pogosto zateče k nam, v času korone je tudi z nami živela. To so težki izzivi za mladostnico, ki bi potrebovala še veliko podpore in vzpodbude s strani svojih staršev.

Njena zgodba na žalost ni edina. Veliko staršev živi v velikih finančnih stiskah, zato so prepiri prepogosti. Kljub vsem izzivom je Juthika vztrajala, zaključila maturo in se vpisala na študij angleščine, saj bi rada postala učiteljica angleščine.

Že sedaj inštruira v svoji vasi otroke angleščino, saj je angleščina poleg matematike med vaškimi otroki največji izziv in strah. Zelo rada vodi tudi naše šolske prireditve, saj je njen glas zelo jasen in artikuliran. 

Sanchita in Juthika sta zelo veseli, bistri in ambiciozni dekleti. Ko nimata predavanj, prideta na našo šolo in pomagata z mlajšimi otroki. Za obiskovalce pripravita predstavitev Indije, jih pogosto peljeta na ogled vasi ter opišeta marsikateri bengalski običaj.

Za naju z možem je seveda zelo lepo videti, ko se otroci, sedaj že mladi odrasli, vračajo in želijo pomagati. Tako imava občutek, da se krog sklene in tudi upanje, da bo projekt živel naprej tudi, ko naju ne bo več.

Držimo pesti, da bosta pogumno stopali naprej. Visokošolski študij pretresajo številne afere, od korupcije, nerednih predavanj do političnih pritiskov, kjer se pričakuje od vseh študentov, da se politično opredelijo.

Včasih me res stisne srce, kam pošiljamo te naše drage otroke, in molim, da bi imele dovolj modrosti za uspešno plovbo v morju proti odraslosti.