Spominjam se, ko sem bila najstnica, da sem včasih prišla v svojo sobo in presenečeno zagledala svojega očeta, kako je sedel na stolu in gledal skozi okno. Včasih v tišini, včasih ob mehkih melodijah, ki so velé iz radia. To je res močan spomin, verjetno zato, ker me je iz nekega razloga ta prizor vedno presunil.
Dedek v Sloveniji (Slika Mojce Gayen)
Zakaj bi nekdo sedel sam v sobi in gledal skozi okno, kjer na drugi strani ni bilo ničesar posebej zanimivega? Pročelje sosedove hiše, malo travnika in par dreves? Zakaj ne sedi z nami, bere časopis ali gleda televizijo?
Spomini, ki nas oblikujejo
Ta spomin se mi je obudil, ko sem doma obešala brisačo in čez okno zagledala ostarelega gospoda, ki je prav tako sedel zunaj na stolu, sam, in strmel predse.
Dedek v Indiji (Slika Mojce Gayen))
Še vedno imamo nekoliko hladnejše dneve, in zlasti starejši podnevi radi posedijo na soncu. Ta prizor s starcem mi je obudil tako močan občutek osamljenosti: da preprosto sediš, sam… brez knjige, časopisa, slušalk v ušesih, telefona v rokah.
Samota in krhkost življenja
Nekaj dni pred tem mi je prijateljica poslala fotografijo svojega očeta, ki prav tako sam sedi pri vhodu hiše in zre v daljavo. Sam.
Kako presunljivi so ti prizori, ki me opomnijo na lastno krhkost in na minevanje časa. Pa tudi na to, kako smo si med seboj podobni, čeprav živimo na različnih kontinentih, govorimo različne jezike, jemo drugačno hrano, razmišljamo in čutimo drugače. Povezujejo nas srebrne niti, verjetno močneje, kot se tega zavedamo.
Naši Otroci
Toplo mi postane pri srcu, ko opazujem fotografijo Juthike, naše študentke angleščine, ki pozdravi Nivana, našega nadobudnega malošolca, ob vstopu v razred. Krog je sklenjen. Kako čas mine.
Še nedavno nazaj je bila Juthika mala, krhka, prestrašena deklica, ki se je kot metulj iz gosenice prelevila v samozavestno dekle, študentko, ki sedaj radodarno deli svoja znanja in veščine, ki jih je pridobila prav z nami, malim otrokom, ki stopajo po njenih stopinjah.
Male maturantke na zadnji dan pouka (Slika Mojca Gayen)
Pomoč, ki presega meje
Včasih me kdo vpraša, zakaj bi pomagali vašim otrokom, ko pa je toliko naših otrok, ki potrebujejo pomoči?
Zakaj Indija ne pomaga svojim? Logični pomisleki, logična vprašanja, na katere ni enostavnih odgovorov. Vsaj jaz jih nimam.
Ampak ali ni pri teh vprašanjih bolj kot komu pomagamo, pomembno to, da pomagamo?
Ali niso vsi očetje naši očetje, vsi otroci naši otroci?
V bengalščini neznance pogosto naslavljamo z: dada/didi, kar pomeni starejši brat/starejša sestra, ali bhai/bon, mlajši brat/mlajša sestra. Malce nenavadno, se pa ob tem zamislim: morda smo vsi skupaj ena velika družina.
Naše Hčere
Ponosni smo na naših sedem deklet, ki so zaključile deseti razred in se zdaj pripravljajo na državne preizkuse, malo maturo, ki bo potekala v začetku februarja.
Male maturantke z razrednicarko (Slika Mojca Gayen)
Vsaka od njih ima svojo edinstveno zgodbo. Prihajajo iz skromnih razmer, pogosto iz enostarševskih družin.
Manisha in Jharna odraščata brez očeta. Nanditin oče popiva in ne dela. Prav tako ne dela Sanchitin oče, saj je Sanchitina mama pri nas zaposlena kot kuharica, kar ocetu njemu zadostuje.
Rakhi je neuradno posvojena; njena posvojiteljica je že starejša gospa, ki težko dela, oče pa je prisoten le občasno. Živijo v baraki ob železniški postaji.
Junakinje vsakdanjega življenja
Čeprav se zavedam, da se pogosto ponavljam, se mi zdi, da vseeno ne povem dovolj pogosto, kako zelo občudujem ta dekleta. Resnično so naše junakinje. Naše hčerke.
