“Nisem bogata, ampak bi za določenega otroka prispevala za šolo …”

Tako mi je napisala naša zadnja botrica, ki se nam je pridružila še v iztekajočem se letu.

Razmišljala sem o tej njeni izjavi: kdo je sploh bogat v tej naši družini Piali Ashar Alo – pravzaprav nihče!

In to je čudež našega projekta, ki združuje posameznike, družine, organizacije, tudi kakšno podjetje – nihče v nebo vpijoče bogat v klasičnem pomenu te besede – pa vendar bogati v srcih in dušah, saj dajemo nekaj svojega v zaupanju, da s tem prav ničesar ne izgubimo.

Morda celo spoznamo, da je dajanje pravzaprav prejemanje, kakor je tako lepo zapisal sveti Frančišek.

LEGO kocke

Letos sem kar nekaj časa preživela z mlajšimi otroki.

Oh, njihov prvi stik z LEGO kockami! Najprej so bili precej zbegani, čemu te kocke služijo in kako jih sestaviti skupaj, ampak so to hitro “pogruntali” in čez nekaj tednov so mi že kazali, kaj so sestavili: hišo, igrišče, klopco s stoli, bazen z odskočno desko.

Pri sestavljanju so se pa tudi večkrat skregali, ker je bilo treba kocke deliti. Kako krčevito so v rokah držali kocko ali dve in kako težko je bilo malo pest odpreti!

Morala sem jih k temu spodbujati vsak dan znova, ampak vsak dan je bilo nekoliko lažje. Tako je pri otrocih.

Spodbuda za odrasle

Kdo pa spodbuja nas odrasle, da delimo, da podarimo? Sploh kdo? Ali smo bolj kot ne prepuščeni svojim lastnim empatičnim nagibom? Jaz zase vem, da bi, kot ti moji mali otroci, tudi sama še vedno potrebovala (oh, kako zelo!), da me kdo spodbuja, da sem bolj darežljiva.

Kot ta gospa na fotografiji, ki je, čeprav preprosta ženica s tremi svojimi otroki, pod svoje peruti vzela še malo Harani, ki je bila kot dvodnevna dojenčica odvržena kar na ulici pred stavbo, kjer je gospa čistila. Za njo je skrbela kot za svojo in ji dala ime Harani, kar pomeni:

“Neizgubljena”

Pomenljivo ime, kajne? Toliko o tem, da so darežljivi lahko samo tisti, ki imajo (pre)več! Decembra je Harani končala deveti razred. Zrasla je v lepo in pogumno dekle.

Njena posvojitvena mami (posvojitev sicer ni formalizirana – kako naj se ti nepismeni reveži spopadejo še z indijsko administracijo, ki tudi ni poceni?!) je nekoliko izgubljeno in utrujeno stala ob njej.

Moj mož je gospo v šali vprašal, čigava hči Harani je. Veste, gospa je odgovorila, da to ni njena hči. Me je kar zabolelo pri srcu.

Čeprav vem, da je govorila utrujenost oz. da naju je morda želela opomniti, da to ni njena biološka hči. Kakorkoli, Anup je hitro rešil situacijo tako, da je potegnil Harani k sebi in rekel:

“Potem si pa ti najina hči.”

Pogum za boljšo prihodnost

Že lani so Harani želeli poročiti – ko se dekle poroči, odide od doma, in je tako doma ena skrb manj. Vendar se dekle bori. Želi nadaljevati šolanje, se postaviti na lastne noge, biti finančno neodvisna – seveda ji mi stojimo ob strani, njej in njeni utrujeni mami.

Življenje, Ki Kuje

Kuj me, življenje, kuj!
Če sem kremen, se raziskrim,
če jeklo, bom pel,
če steklo – naj se zdrobim.

Ob branju neke refleksije mi je padel v oči ta Župančičev verz, ki se ga spomnim še iz otroških let, ampak takrat ga niti nisem razumela.

Tokrat pa me je nagovoril s svojim pogumom in zanosom! Naj nas življenje kuje: nekaj se bo raziskrilo, nekaj bo zapelo, nekaj se bo zdrobilo. Ampak samo tako bomo zares živeli!

Naj vas s to mislijo pospremim v novo leto.