Zelo smo veseli obiskov. Vsak človek je edinstven svet, ki nam še bolj razširi obzorja.
Čeprav se zdi, da vemo veliko, ker imamo vse informacije na dosegu roke in je internet dostopen tudi v odročnih vaseh, je moja izkušnja ta, da mi nobena informacija iz interneta ne razširi moje subjektivne resničnosti tako zelo, kot to počnejo ljudje.
Little Sisters of the Poor
Na obisk prihajajo res ljudje iz vseh vetrov. Ta mesec so nas obiskale nune Little Sisters of the Poor. Gre za mednarodni red, ki ga je ustanovila svetnica Jeanne Jugan z namenom služenja ubogim starejšim.
V Kalkuti vodijo velik dom za ostarele, kjer prejemajo številne donacije – hrano, zdravila, sadje, higienske pripomočke in še marsikaj. V svoji radodarnosti del teh donacij delijo tudi z nami, zato smo bili zelo veseli, ko so se odločile, da nas obiščejo.
Oh, dragi moji bralci, koliko radosti so prinesle! Kljub temu da trdo delajo, saj služijo brez oddiha, imajo v sebi toliko veselja, hvaležnosti, ljubezni, upanja … da se je to kar razlivalo. Potrudili smo se, da je bil ta dan namenjen samo njim – s kulturnim programom, sprehodom po vasi, dobrim domačim kosilom in lastnoročno narejenimi darilci.
Za dva tedna pa nas je obiskala tudi Gladys iz Belgije. Gladys, stara 30 let, grafična oblikovalka, si je vzela nekaj mesecev za potovanje po Indiji. Za nas je izvedela preko spletne strani Workaway in se odločila, da nas obišče. Narisala je tri čudovite stenske poslikave: zemljevid sveta, Indije in sončni sistem. Tako se naši učenci že ob sprehodu po šolski verandi učijo o planetih, kontinentih in oceanih.
Vsako leto nas obiščejo tudi študentke iz Slovenije. Popestrijo nam monsunske dni, ki so zelo vroči, vlažni in deževni. Za naše učence pripravijo različne delavnice – družabne, glasbene, ustvarjalne in gibalne.
Vendar tok znanja ni enosmeren. Tudi prostovoljke se učijo o indijski bengalski kulturi, se naučijo bengalsko abecedo, poskusijo jesti z roko in se navajajo na bolj začinjeno hrano. Pogosto tudi zaplešejo na indijske napeve. Slovo je vedno težko, saj se med prostovoljkami in otroki hitro spletejo tesne vezi.
Pohvalimo se lahko tudi s tem, da sta nas s svojim obiskom počastila prejšnji veleposlanik gospod Jožef Drofenik in sedanja veleposlanica gospa Mateja Vodeb Ghosh.
Zanimivost: tako kot jaz, je tudi gospa Mateja poročena z Bengalcem. Kako nenavadno! Veleposlanica Mateja si zelo prizadeva, da bi nam pomagala in nas povezuje z različnimi ljudmi. Na njeno vzpodbudo se nam čez nekaj tednov morda obeta tudi obisk slovenske zunanje ministrice.
Kakor nas obiski obogatijo, pa ostane za njimi vedno praznina. Ko odhajajo, me v srcu vedno presine, da jaz ostajam. Ali bom zmogla? Še vedno sem. Zaupam, da bo tako tudi v prihodnosti.
