Po dolgem dnevu na šoli sva se vkrcala na vlak in med vožnjo skorajda zakinkala. Ko sva izstopila na najini postaji, v vrvežu vseh ostalih potnikov, sem s kotičkom očesa zaznala plešočo se figuro starca.

Vrtel se je po peronu, zdaj v eno, zdaj v drugo stran, z eno roko držal svojo tuniko kot pravi plesalec in z drugo prosil za denar. V dlani je imel nekaj kovancev – po eno, dve, največ 10 rupij.

Mrzlično sem v nahrbtniku brskala za svojo denarnico, a sem bila brez kovancev, kar me je hipno zmedlo, saj navadno revežem darujemo kovance.

Odšla sem že mimo njega, nakar se premislim, zagrabim iz denarnice bankovec za dvajset rupij in ga položim starcu hitro v roke.

Že sem se ozrla stran in pohitela za možem, pa me je nagovoril starčev glas:

Bhalo thakbe Ma – kar pomeni: »Ostanite dobro, Mama.«

Ko sem pogledala v obraz bradatega reveža, je prav žarel, tako vesel je bil tistega bankovca. Ko sem to povedala možu, mi je dejal, da me je pravkar blagoslovil berač, in kaj je lahko bolj svetega od tega!

Zgodba o Nivanu

Sem že omenila, da so naši otroci najbolj prešerni in radoživi od vseh na svetu? Kakšen duh, kakšna svetloba – ki prežene prav vse sence, tudi tiste najbolj temne in trdožive.

Obiskala sem Nivana, ki je star 5 let.

Z očetom in staro mamo živita v mali hišici, pred katero je nekaj vrta. Pred leti so živeli v drugem mestu Indije, kjer jim je doma zagorelo, in je predvsem Nivan utrpel kar hude opekline, očetu pa je poškodovalo vid.

Po tej nesreči so se vrnili na vas, vendar jih je Nivanova mama, ki je edina ostala po nesreči neposkodovana, zapustila.

Stara mama je stara 98 let in skorajda nepokretna. Oče mora tako skrbeti za malega Nivana in svojo ostarelo mamo.

Kako naj se ob teh odgovornostih redno zaposli, poleg tega, da slabo vidi?

Ko sem obiskala njuno sobico, me je zelo presenetilo, da so bile stene polepljene s kopijami strani iz šolskih učbenikov: pesmi, zgodbe, rime – oče je povedal, da je to storil zato, da bi se Nivan lahko tudi mimogrede, samo s pogledom na steno, kaj naučil ali spomnil.

Kakšna super ideja in kakšno močno hrepenenje starša, da bi bil njegov otrok v šoli uspešen!

Ko sem Nivana vprašala, če pogreša svojo mamo, je preprosto in na kratko odgovoril, da ne, in že začel nasmejano žvrgoleti o svojih prijateljih in igračah.

Ko lepota zasenči bolečino

Taki so naši otroci: v sebi nosijo bolečine in izgube, ki jim pa ne dovolijo, da bi zasenčile vse tisto lepo, kar jih še vedno obdaja.

V soboto smo radostno praznovali Božič in Novo leto, čeprav je bilo vreme oblačno in deževno. Šolsko poslopje je okrašeno z lučkami in papirnatimi okraski, postavili smo tudi dve smrekici.

Za program smo vadili kar nekaj dni, tako da je odmevalo od božičnih napevov ves teden.

December je za nas tudi konec šolskega leta, zato imamo nekaj prostih dni in smo imeli več časa, da smo pričarali nekaj božičnega in novoletnega vzdušja.

Velika milost je, da lahko v našem pretežno hinduističnem okolju praznujemo božič odprto in da se tako otroci kot njihove družine z veseljem pridružijo slavju.

Božič med Hindujci

Danes, ko sem izstopila iz vlaka, sem takoj na peronu zagledala stojnico z božičnim kolačem. V Kalkuti, kjer je manj kot 1 % kristjanov, so 19. decembra otvorili Mestni Božični Festival.

Ni pa povsod tako – v nekaterih predelih Indije so kristjani močno preganjani. Moja osebna izkušnja v naši skupnosti je, da moramo biti previdni, ponižni in spoštovati vsa različna verovanja.

Obiskala sem dečka, katerega predvsem stari starši so globoko povezani s hinduizmom.

Velika večina naših družin je hinduističnih, nisem pa vedela, da je življenje te družine še posebej prepleteno s prakso hinduizma – mi je bilo pa to takoj jasno, ko sem zagledala starega očeta, ki je imel po obrazu in prsih narisano hindujsko simboliko.

Pomislila sem, zakaj nisem s seboj povabila Anupa, saj me je postalo kar malo strah. Povabili so me, da počastim njihovega boga, katerega kipec so imeli postavljen v sobi.

Opravičila sem se, da verujem drugače. Sicer pa so povedali, da so zelo hvaležni, da se njihov otrok lahko uči na naši šoli, ponudili so mi tudi nekaj sadja in bengalskih slaščic.

Poslovili smo se v miru in spoštovanju.

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam.