Najina turistična viza na Tajskem se je iztekla sedmega septembra. Teden pred tem sva bila precej na trnih kakšen bo najin naslednji korak. Možnosti je bilo veliko, saj pot načrtujeva naprej v Burmo, potem v Bangladeš in v Indijo.
Ampak, je res že čas za odhod?
Pater Changchai in škof fr. Phibul Visitnonthachai sta izrazila željo, da ostaneva dlje. No ja, če sva čisto iskrena, sva si to želela tudi midva. Nekako sva čutila, da tukaj na misijonu Maepa še nisva zaključila najine misije. Škof je na misijon poslal svojega tajnika in ta nama je prijazno pojasnil vse formalne možnosti podaljšanja.
Kako do vize?
Brez žrtev ne bo šlo. Po tajskih zakonih tujci ne smejo narediti več kot dva kopenska vstopa v državo na leto, midva pa sva ta bonus že izkoristila. Tako je ostala možnost, da se odpraviva v sosednjo državo (Laos ali Burmo) in potem bodisi z letalom nazaj, s čimer bi še enkrat lahko pridobila turistično vizo za en mesec. Letala so draga, čeprav let v eno ali drugo smer traja le eno uro, zato je ta opcija takoj odpadla. Odločila sva se za drugo možnost; odhod v Laos, tam zaprositi za ‘prostovoljsko vizo’ in se potem z avtobusom vrniti nazaj.
Kot prostovoljca, tudi formalno
Viza za prostovoljce je tako imenovana ‘non-immigration o’ viza, ki se je na Tajskem pač ne more pridobiti. Tako je potrebno v Laos (ali Burmo) na tajsko ambasado, z vsemi potrebnimi dokumenti – priporočilom škofa in dobrodelne organizacije, dokazili o bivanju na misijonu, itd. In še tvegano je. Najprej plačati vozovnico za Laos (cca. 50€), tam plačati vizo za vstop v državo (cca. 60€), potem plačati še za ‘non immigration’ vizo (cca. 100€) in upati, da naju ne zavrnejo. V primeru, da nama ‘prostovoljske vize’ ne odobrijo, denarja za plačilo vize ne vračajo nazaj, s čimer se mora strinjati prav vsak prosilec.
Utrujajoči avtobus
Iz Maesota v Laos sva se vse skupaj vozila 14 ur. S tremi različnimi avtobusi. Najprej iz Maesota v Khon Kaen (10 ur), potem na mejo iz Khon Kaen-a v Nong Khai (2 uri) in iz Kong Khai-a v Vientiene, laoško prestolnico (1 uro). Potem pa običajne okvare avtobusa, urejanje dokumentov na meji, menjava denarja – vse skupaj nama je vzelo en dan in pol, preden sva prispela na tajsko ambasado.
Ne spominjam se, kdaj sva bila nazadnje tako utrujena. Vožnja, vročina in vlaga so terjali vso najino energijo.
Med prijatelje
Ampak ni vse tako sivo. V Laosu sva spet lahko obiskala misijon sester ‘Lovers of the Cross’, kjer sva že delala in živela. O tem sem pisal tukaj. Kako lepo je, ko imaš ‘svoj dom’ in prijatelje po vsem svetu! Sestre so naju z veseljem sprejele, nama uredile sobo za goste in v naslednjih dveh dneh, kolikor časa je bila v izdelavi najina tajska viza, sva spet uživala čas med otroci in študenti misijona. Veseli so naju bili in imela sva občutek, kot da sva se vrnila nazaj ‘k domačim’.
Sporočilo laoških misijonark
Mimogrede, verjetno se spomnite, da smo zbirali denar za te revne otroke v Laosu? Zbrani znesek smo darovali sestram, in že pred časom so nama poslale sliko in napisale tole: ‘Najlepša hvala za denar in vašo podporo! V Laosu imamo sestre ‘Lovers of the Cross’ tri misijone. Trinajst otrok je nastanjenih v mestu Parsan, 11 v Thakheku in 24 v Pakseu, tam, kjer sta živela vidva. Kot veste, so to otroci, ki prihajajo iz zelo revnih družin, zato jim sestre po svojih močeh pomagamo pri nastanitvi in šolskih obveznosti. Z denarjem, ki ste nam ga podarili, smo kupili knjige, zvezke, pisala in uniforme za šolarje. Še enkrat hvala!’
No, to je tisto, kar potem odtehta vse žrtve, ki jih delava na poti. Vročina, mučne in nepredvidene vožnje z avtobusi, formalnosti in okorna birokracija, nepredvideni stroški, pomanjkanje denarja, nadležni komarji, vse to je tako zelo majhna cena!
V vrsti za vizo
Naslednji dan je bila gneča pred okencem za vize. Eno uro sva čakala, da sva prišla na vrsto. Pred nama so bili Rusi, muslimani in drugi, ki morajo za vstop na Tajsko pridobiti posebna dovoljenja, pa čeprav kot zgolj turisti.
Viza odobrena!
Ni bilo lepšega pogleda v potni list, kot je bil tisti na prilepljeni košček papirja z žigom in potrdilom. Pisalo je, da na Tajskem lahko ostaneva vse do 6. decembra. Kljukica. Čakala naju je še dolga in zahtevna pot nazaj, zlasti čez gorski prelaz v provinci Tak; dve uri ovinkov in lukenj na cesti.
