Na skrajnem severovzhodu Indije, tik ob meji z Burmo, leži Nagaland. Z dvema milijonoma prebivalcev je najmanjša zvezna indijska država in celo marsikateri Indijec (kaj šele tujec) zanjo še nikoli ni slišal.
Zelo verjetno tudi midva ne bi pisala o njej, če ni bi spoznala Salome, trinajstletnega dekleta, ki danes živi v skupnosti First Love Ministries v Kalkuti, skupaj z osemnajstimi drugimi osirotelimi ali zapuščenimi deklicami.
Vojna za neodvisnost
Tako kot je dramatična Salomina zgodba, takšna je tudi zgodovina njene dežele.
Kot država je bil Nagaland ustanovljen leta 1963 in jo sestavlja 16 plemenskih skupnosti, ki so bolj ali manj odrezane od sveta in živijo na višjih, goratih predelih države.
Mediji niso pogosto poročali o vojni in bojih, ki so še nedavno divjale na tem ozemlju; gverilska vojska in gibanje za neodvisen, svoboden, Veliki Nagaland, se je pogosto spopadala z indijskimi vojaki.
V vojni je bilo ubitih več kot 200.000 Nagalandcev in mnogo indijskih vojakov.
Lovci na glave
Ampak plemenske vasice v goratem predelu države so znane še po nečem. Po ‘lovcih na glave’. Tako imenovani ‘Headhunters’ so izurjeni bojevniki, katerih največji prestiž in priznanje predstavlja odsekana sovražnikova glava, ponosno razpostavljena na drogu pred svojimi hišami.
Prizor, ki zaznamuje
Iz takšne vasice (Khaibhung) prihaja tudi Salome. Če se nekateri turisti odpravljajo v ta predel Indije zgolj zato, da bi v živo videli zloglasne lovce na glave in če to v svojih ponudbah ponujajo tudi nekatere turistične agencije, mi verjemite, da Salome do njih goji vse prej kot občudovanje in odobravanje.
Stara je bila tri leta, ko so ji zaradi medplemenskega rivalskega spora obglavili očeta – pred njenimi očmi! Tiste otroške oči so videle, kako je nož prerezal očetov vrat in njegovo truplo obležalo na tleh pred njo.
Življenje v uboštvu
Že pred tem tragičnim dogodkom so živeli v revščini, a po smrti očeta se je ta le še poglobila, saj je mama z veliko težavo sama skrbela za svoje otroke.
Salome pravi, da nikoli niso imeli nobenega denarja in bili so lačni. Lahko so si privoščili le en obrok na dan, najpogosteje riž z rdečim čilijem.
Jasno je, da je bila mama po izgubi moža v veliki stiski. A bila je vse, kar je otrokom še preostalo. Predstavljala je njihovo edino varnost, edino, česar so se lahko oklenili.
Kje je mama?
Nekega jutra je Salome vstala iz postelje, da bi za družino pripravila čaj. Ko je želela zbuditi mamo, je pod njeno oddejo našla zgolj vzglavnike.
Mama jih je postavila tako, da ni vzbudila suma, potem pa zbežala od doma in se nikoli več vrnila nazaj. Otroci so ostali sami. Prestrašeni in popolnoma izgubljeni.
‘Salome o tem govori še danes. Pogosto ima nočne more, ko sanja o materinem pobegu,’ nama je povedala Asha.
Prezrta in zapostavljena
Zapuščene otroke so najprej prevzeli stari starši, ti pa so jih prepustili sorodnikom, ki so prav tako živeli v Nagalandu. A za Salome je bila to zahtevna preizkušnja.
Težko se je prilagajala novim okoliščinam. Poleg tega so jo skrbniki zapostavljali in pozornost namenjali zgolj njenima starejšima sorojencema, ki sta bila dovolj stara, da sta lahko pomagala pri hišnih opravilih.
‘Vedno sem si želela biti starejša sestra,’ nama je enkrat zaupala Salome. ‘Če si starejši, te drugi bolj spoštujejo in lepše ravnajo s teboj.’
Našla je svoj dom
Za Salome so razmere v hiši postale tako nevzdržne, da je zbežala od doma. Stara je bila le šest let! Naposled so jo našli v mestu, ampak sorodniki so se odločili, da bodo odslej obdržali le brata in sestro.
Nek daljni sorodnik je poklical Anila in Asho v Kalkuto in zakonca sta se odločila, da posvojita Salome in ji pomagata najti pravo pot v življenju.
Njuni družini, dvema biološkima otrokoma in enemu že posvojenemu dekletu, se je pridružila 7. julija leta 2010.
Takole pripoveduje Asha:
‘Ko je k nama prišla Salome, ni govorila drugega kot le svoj plemenski jezik, zato sprva sploh nismo mogli komunicirati. Pripovedovala nama je stvari, ampak midva je nisva razumela. Bila je umazana in popolnoma zanemarjena. Ko se je prvič umivala, ni vedela, čemu služi milo in kako se uporablja. Stara, posušena koža se je dobesedno trgala od nje.’
Kakor ranjena ptica
Anil in Asha sta jo oskrbela kot sta najbolje vedela in znala. Deklica dejansko ni bila vajena niti tistih osnovnih stvari, ki so za otroke pri teh letih popolnoma samoumevne.
‘Bila je zmedena, ko je na krožniku zagledala jajce. Še nikoli prej ga ni jedla. Ni vedela, kako se spi na postelji, saj so doma vedno spali na tleh. Prve noči je padala iz postelje in šele tretjo noč je uspela ostati na njej do jutra.’ Se spominja Asha.
Ampak počasi, vsak dan po malo, je postajala močnejša. Kot ranjena ptica, ki pride v roke dobremu človeku, da jo nahrani in okrepi.
Boleči spomini
Kljub temu, da je Salome našla svoj novi dom in ljubeča posvojitelja, so jo spomini na preteklost zasledovali in še danes občasno podoživlja občutke zapuščenosti, žalosti in jeze.
Asha se spominja, kako je neke noči deklica sanjala o tem, da je Jezus vse ljudi na zemlji vzel k sebi, le njo je pustil zunaj. Tisto noč je drgetala in jokala v spanju. Umirila se je šele potem, ko sta ji nova starša zagotovila, da je nikoli ne bosta zapustila.
Toliko darov!
Danes je Salome stara 13 let in je najstarejša od posvojenih otrok v družini. Je nadpovprečno inteligentna, sposobna in talentirana. Rada se uči, je marljiva in zna trdo delati.
V šoli je med najboljšimi, od vsega pa se najbolj odlikuje v umetnosti. Ima izjemen dar za risanje, slikanje in petje.
Kot pravita Anil in Asha, še sama ne moreta verjeti, da je to tista mala deklica, ki je nekoč tako prestrašena, lačna in zanemarjena gledala v njune oči in v njiju iskala človeka, ki bi jo sprejela in vzljubila.
Bog usliši
‘Bog je uslišal mojo prošnjo. Prosila sem ga, da bi postala starejši otrok in poglej danes! Imam kar sedemnajst mlajših sester!’ nama je ponosno povedala Salome.
Dekle je razvilo poseben čut za druge ljudi in ima velik dar za vodenje. Svojim sestricam pomaga pri učenju, včasih vodi tudi skupno molitev, petje in ples, ki je njena velika strast.
Največji dar
Ampak od vsega naštetega ji je podarjena močna vera v Boga in nenasitno hrepenenje po Njegovi besedi. Tako globoke stvari, kot jih Salome zna podeliti z drugimi, človek običajno ne sliši od trinajstletnega dekleta.
Vera v Boga je dar. Ni je mogoče pridobiti na ‘lastno roko’. Ampak da vera ostane v človeku, se poglablja in krepi, je potrebno sodelovanje.
Vera je sad življenjskih preizkušenj, neizogibnih trenutkov bolečine in hkrati zmožnosti, da bolečino osmislimo in jo izročamo Gospodu.
Kot je dejal veliki bengalski pesnik Tagore:
‘Pusti vsa bremena v rokah tistega, ki lahko nosi; nikoli se ne oziraj in naj ti ne bo žal!’
Jaz te ne pozabim!
Boleče življenjske izkušnje so Salome že zelo zgodaj naučile predajati težo na Jezusov križ. In njena pozitivna izkušnja ljubečih ljudi kot sta Anil in Asha, jo utrjuje v prepričanju, da je Bog ni zapustil in ji ostaja zvest.
Konec koncev imamo Njegovo obljubo:
Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! (Iz 49,15)
