V prejšnjem prispevku sem pisal o bolnišnici Cottolengo, o njenem razvoju in ustanovitelju. Iz tragične in ganljive izkušnje je vzniknila največja zdravstvena ustanova v Torinu, ki je vse do danes oskrbela tisoče in tisoče pomoči potrebnih ljudi.
Hvala vam za komentarje pod prejšnjim člankom, spodbudne besede preko emaila in finančne darove. Veliko nama pomenijo!
Nisva sama
S Silvo sva prišla v Cottolengo neposredno iz Rima, ob 11. uri. In kot sva kmalu ugotovila, nisva bila edina, ki bova v naslednjih dveh tednih prostovoljno pomagala v bolnišnici.
V prostoru za goste je že čakal Lorenzo, fant, ki se spogleduje s poklicom redovnika in je v Cottolengo prišel po priporočilu cistercijanov. Poleg njega je na ‘preizkus’ prišlo še pet simpatičnih bogoslovcev iz Trevisa z njihovim duhovnikom na čelu.
Kratek pouk za prostovoljce
Še isti dan, ob 17. uri smo imeli kratko formacijo, kjer smo se podrobneje seznanili z delom, urnikom in praktičnimi osnovami našega dela: kako poskrbeti za osebno higieno in higieno oskrbovancev, kako asistirati pri rutinskih opravilih kot so vstajanje iz postelje in hranjenje, kako poskrbeti za njihovo varnost in čistost, kako pripomoči k dobremu razpoloženju.
Vse tisto torej, kar bi najbolj utegnilo razbremeniti utrujeno osebje na oddelku. Delo z oskrbovanci ni niti najmanj lahko! Naporno je tako v fizičnem kot psihičnem smislu, izgorelost pa je nekaj, s čimer so zelo dobro seznanjeni.
Na oddelku Frassati
Vsakemu od nas je bil dodeljen oddelek, kjer sedaj opravljamo svoje vsakodnevne obveznosti. S Silvo sva bila poslana v hišo Frassati, imenovano po blaženem Pieru Giorgiu Frassatiju, ki je že v rosnih mladostniških letih pomagal različnim organizacijam pri delu z revnimi in ubogimi.
Veliko denarja svoje bogate družine je daroval ubogim. Zaradi bolezni in okužbe (bržkone pri delu z bolniki) je umrl že pri 24 letih. Janez Pavel II ga je za blaženega proglasil 20. maja 1990.
Hiša Frassati ima dva nadstropja, midva delava v drugem, kjer je nastanjenih dvajset ostarelih ljudi, med njimi tudi invalidi in gluhonemi. Najin urnik izgleda približno takole:
Ob 7. uri imamo zajtrk v stavbi na drugi strani bolnice, kjer so tudi naši bivalni prostori.
Ob 7.30 uri pričneva z delom na oddelku, ki traja vse do 12.45, saj nas ob 13. uri že čaka kosilo v jedilnici foresterije.
Do 17. ure je čas namenjen počitku, od takrat pa do 19.30 sva znova na oddelku Frassati.
Takšna suhoparna predstavitev urnika morda ne pove veliko, a verjamete nama lahko, da je napolnjen z zelo konkretno in izredno naporno vsebino.
Pestro in dinamično delo
Zjutraj pomagava pri vstajanju oskrbovancev iz postelj in pri osebni higieni. Hitiva iz ene sobe v drugo, umivava obraze in roke, moškim pomagava pri britju in asistirava pri oblačenju.
Ko so vsi nared, osebe na vozičkih voziva v jedilnico na zajtrk. Delo v jedilnici običajno zajema pripravo miz, postrežbo hrane in hranjenje ljudi, ki tega ne zmorejo sami.
Potem sledijo dopoldanske aktivnosti, razna ročna dela kot so risanje, izdelovanje dekoracij, tkanje in podobno. Za animacijo in vodenje aktivnosti bolj ali manj poskrbijo drugi, midva se takoj vrneva v drugo nadstropje, kjer pripravljava, urejava in postiljava postelje.
Do njihovega kosila, ki je običajno ob 12. uri, imava še nekaj časa, da se podruživa z njimi, jih peljeva na sprehod in podobno.
Kosilo, tako kot zajtrk, za naju pomeni pomoč pri postrežbi in hranjenju. Ob 13. uri se vrneva nazaj v foresterijo, kjer obedujemo skupaj z ostalimi prostovoljci. Na tem mestu naj povem, da je hrana preprosto odlična, vsekakor prijetno in poživljajoče je tudi druženje z najinimi tukajšnjimi prijatelji.
Utrujena…
Če sem pred osmimi leti v času popoldanskega počitka tukaj v Cottolengu raziskoval Torino in prehodil kilometre, se danes lahko le vržem v posteljo in do 17. ure zaspim kot ubit. Enako tudi moja sicer mladostna in energična ženkica. 🙂
Ko najinim mladim bogoslovcem, ki ta čas preživijo v kapeli, omenim, da je razlog zagotovo tudi starost, se nama iz srca nasmejijo. A nekaj je prav gotovo na tem.
Poleg tega je delo na oddelku, kjer sva danes, mnogo mnogo bolj intenzivno kot je bilo tisto izpred osmih let.
Kakorkoli, popoldan ob 17. sva spet na nogah, ko je potrebno pripraviti mize za večerjo, razdeliti hrano in počistiti jedilnico.
…vendar nagrajena!
Dokaj pester in poln dan, bi rekel. Ampak v resnici ne gre toliko za same aktivnosti in rutinsko delo. Tisto, kar je dragoceno so stvari, ki ostanejo v nama, potem ko se zvečer vračava k nočnemu počitku.
Je že res, da sva utrujena, pa vendar tudi bogato
nagrajena! Govorim o tisti nagradi, ki ti jo zmore podeliti le drug človek, še posebno šibak in onemogel. V resnici so prav oni tisti, ki dajejo moč za takšno delo, oni so tisti, ki ti na njim lastni način pomagajo premagovati napor.
Ko hraniš drugega, hraniš sebe
V nekem trenutku, ko sem pri kosilu hranil Mariolino, devetdeset let staro gospo z Alzheimerjevo boleznijo, me je prešinilo nekaj posebnega.
V stiku z ostarelimi in onemoglimi ljudmi smo neposredno soočeni z našo prihodnostjo. Gledamo ji v oči… dobesedno!
Ko hraniš starega človeka, hraniš sebe. Hraniš tistega človeka, ki ga boš v ogledalu gledal čez leta, na vozičku in popolnoma odvisnega od drugih, morda prav tako bolan in dementen, prav tako nemočen in odtujen od tega sveta.
Zaupanje v prihodnost
In tisto, kar sem začutil, ni bil strah pred prihodnostjo. Niti strah pred starostjo. Niti strah pred boleznijo. Začutil sem veliko zaupanje v svoje življenje in težo, ki jo bo prineslo.
Kaj bi lahko rekel nekomu, ki se boji starosti, nemoči in odvisnosti od drugih?
Zdaj je čas, da se približaš svoji prihodnosti! Fizično, telesno. Lahko ji pogledaš v oči in vidiš kako živo navzoč je Bog v tvojem življenju. On dela, prav zdaj, prav v tem trenutku. Dio sta Operando.
Nace
Draga Silva in Nace,
hvala vama za ta prispevek, vsekakor se starosti blizamo vsi in ni je cudezne tablete , ki bi jo ustavila…..Nedolgo tega, smo z druzino obiskali mozevo pra babico ki je stara 96 let in je v domu za ostarele. Blizal se je cas vecerje, ko je sestra pripeljala v sobo vecerjo na vozicku. Vprasala je ce bomo mamo nahranili mi…nisem imela nobenega pomisleka…mami sem zavezala velik “slincek” okrog vratu, ji zvisala posteljo in prisedla zraven nje ter pricela s hranjenjem. Mamine lepe modre oci so postale se lepse…v trenutku zavedanja da se vsako zivljenje nekoc konca in privede do tocke, ko postanemo nekoc odvisni od ljudi, ki se imajo ljubezen in socutje v svojem srcu…in tam je tudi Bog….in naj bo pogum srcu, kajti kjer je pogum ni prostra za strah…
Bog z vami Operando☺!
Karin
Hvala, Karin, da si podelila svojo izkušnjo. Odvisnost od drugih je nekaj, kar je tudi Jezus dobro poznal. Če sledimo njegovemu zgledu ne moremo, da enkrat ne pridemo do te točke.
Nekaj razmišljanj
utrujeni prostovoljci: do takih ustanov ima država očitno mačehovski odnos, se dela da ne vidi in situacijo pokrivajo prostovoljci. Ustvarili smo sistem, ki kriči v nebo. Nek novinar je dejal: ustavite svet, želim izstopiti. Recimo da živiš v bloku v 4. nadstropju in svojci nimajo denarja za dom..
danes moraš imeti denar da dostojno umreš: wtf, tale ustanova je verjetno kapljica v morje po potrebah. Tudi v slo je podobno. Si predstavljete, da v sloveniji ni enega doma za gibalno ovirane mlade? Če gre mlad človek na voziček in ne moreš biti doma zaradi stopnic, prostorov.. greš lahko edino v dom za ostarele, mesečni znesek 1300€. V nekem domu starejših je bil en mlad človek in je osebje priznalo, da se taka kombinacija ne obnese.
s tem, ko smo se odrezali od zemlje, smo postali odvisniki ustanov in sistemov, za vse moraš imeti papir, kartico, arhiv, še za postarat se, moraš vstopiti v nek proceduralni postopek, zaporedje, v obrazec, pravilnik – v predalček. Nobene svobode več. Želite umreti? Najprej poplačajte dolgove.
Problem človeštva je Napuh, ki noče priznat, da s svojimi obrazci ne more zajeti pravičnosti za vse, samo zdrav in mlad si dobrodošel, ostali plačajte ali pa “nimam časa in živcev” ali pa: mudi se mi “živet” – uživat.
Ni čudno da ljudje hodijo na počitnice v puščavo, k nomadom, kjer ni signala za telefon, ni digitalne norije. Skupnost poskrbi za onemogle s preizkušenimi stoletnimi prijemi.
Misel Einsteina; prišli bodo časi, ko bo tehnologija presegla človeka. In druga: najmočnejša sila v vesolju je Ljubezen.
Bog z vami.
Se strinjam. Poznam veliko mladih ljudi na vozičkih, ki so pristali v domu za ostarele. Žalostno, res žalostno. Sem v rednem stiku z nekaterimi in lahko iz prve roke povem, kako zelo trpijo.
15 let sem delala kot negovalka starejsih ljudi, to delo mi je zares veliko dalo, ne v financnem smislu temvec v duhovnem smislu. Stiske, ki jih starejsi in onemogli ljudje dajejo skozi so zares teske v vseh pogledih. Zares sem dozivela veliko lepih in duhovno globokih izkusenj, za kar sem Bogu neskoncno hvalezna za vse to. Med mojimi oskrbovanci so bili ljudje , ki verjamejo v Boga kot tudi tisti, ki ne verjamejo v Boga, razlika med enimi in drugimi ob casu odhoda iz tega planeta je zares ogromna. Dejstvo je da verujoc clovek bistveno lazje in bolj mirno odide k Bogu, kot pa tisti, ki ne verjame v nic.
Se, je pa tudi zgodilo da so se taki ateisti v zadnji uri svojega zivljenja iskali Boga.
Bi, pa rada povedala eno drugo zalostno dejstvo. Ni, tako redek pojav, ko lastni otroci prepustijo svoje bolne in onemogle starse samim sebi, to me je vedno bolelo in tudi precej casa sem potrebovala, da je moja glava to pocasi zacela razumet. Rodila sem se namrec v druzino, ki si na vse kriplje trudi pomagat medseboj, zato pa mi vse to ni bilo nikakor razumljivo.
Pocasi ampak zares pocasi sem zacenjala skozi ta dogajanja razumet dejstvo, da kar posejes to tudi pozanjes. OTROCI SO DELO , KI NI PLACANO TEMVEC POPLACANO !
Ti, bolehni in obnemogli starostniki, so v svojem zivljenju svoje otroke pretepali oziroma jih zlorabljali na vse mozne nacine iz tega se je rodila zamera in odpor do lastnih starsev in ce temu se dodamo egoizem, potem je slika jasna.
Na, zalost zivimo v casu, ko je vsak posameznik vedno bolj in bolj usmerjen samo sam vase svoj lasten prav in svoje lastno zadovoljstvo in zato se boljim, da bo takih situacij vedno vec in ne vedno manj.
Molim, za te ljudi, da bi zmogli in znali najti odpuscanje v svojem srcu, da bi zmogli in znali iz teh zivljenskih situacij dobit kaj pozitivnega in dobrega. Nic ni enoznacno, Bog nam ljudi posilja v nasa zivljenja s tehtnim razlogom.
Irena