Kako solidarni znajo biti naši otroci!

Prostor pred oltarjem v kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju so napolnili otroci. Duhovnik dr. Zvone Štrubelj, ki center vodi že četrto leto, je imel tokrat za svoje prvoobhajance pripravljeno posebno temo. Beseda je tekla o ‘mizi’. K pogovoru z njimi je povabil tudi naju.

Otroci so se popolnoma razživeli. O mizi je znal vsak vsaj nekaj povedati, tudi tisti najbolj tihi in sramežljivi.

Miza – središče skupnosti

Kaj za vas predstavlja miza? Zakaj smo običajno veseli, ko smo zbrani za mizo? Čemu vse lahko miza služi?

Slovenski pastoralni center Bruselj
Ana Marija je dvignila roko in nas presenetila.

Vprašanja so se vrstila, otroške roke dvigovale, njihovi odgovori nedolžno plavali na površje:

Prostor, kjer jemo in pijemo… Čas, ko smo skupaj… Kraj, kjer se umirimo in pogovorimo… Kjer se zabavamo… Kjer praznujemo…

Ujeli so bistvo!

Jean Vanier je nekoč dejal, da bi morala biti miza središčni prostor vsake družine in vsake skupnosti.

Obed je namreč tisti del dneva, ko se ljudje srečamo, si delimo hrano in vse kar nosimo v srcu. Pri obedu se telo sprosti in drug drugemu lahko namenimo tisti najboljši in najlepši del sebe.

Končno je tudi Jezus sedel z učenci za mizo, lomil kruh in ga delil z njimi. Tako nam je na najlepši način pokazal, da ostaja med nami, dokler mi ostajamo skupaj, razlamljamo kruh in si ga delimo med seboj.

Prvoobhajance sva spomnila tudi na to, da marsikje na svetu otroci ne sedajo za mizo preprosto zato, ker nimajo ničesar, kar bi lahko dali v usta.

Takrat je Ana Marija, devetletna deklica, dvignila roko in osupnila vse, ki smo bili navzoči…

Pričevanje slovenski skupnosti v Bruslju

Zvone Štrubelj naju je povabil v Belgijo že takrat, ko sva bila v Litvi. Želel je, da bi Slovencem v Bruslju (mladim družinam in posameznikom, ki so tukaj našli zaposlitev) pričevala o najini dosedanji poti in o vrednotah, v katere verjamemo v društvu Operando.

Zdaj, ko se odpravljava na Filipine, je Bruselj odlična izhodiščna točka in z veseljem sva sprejela njegovo vabilo.

Pester in razgiban dan

Tisto nedeljo, ko so v Pastoralni center prišli Slovenci (ne le iz Bruslja, tudi iz Luxemburga) sva imela s Silvo kar nekaj zadolžitev.

slovenski pastoralni center Bruselj
Pogovor z zakonci o tem, kako se odpirati drug drugemu in brez strahu priznavati svoje šibkosti.

Pripravila sva uvodno misel za pogovor med skupino zakoncev, ki se sestaja enkrat na mesec. Tokrat so se izjemoma srečali v Slovenskem pastoralnem centru, sicer pa se dobivajo na svojih domovih, vsak mesec pri eni družini.

Pogovarjajo se o izzivih zakonskega življenja, odpirajo zanimve teme, delijo izkušnje, si pomagajo med seboj in na ta način poglabljajo medsebojne odnose.

Pri maši in tudi po njej sva predstavila prvo etapo najinega potovanja po Evropi; od Italije, Francije in Španije do Ukrajine in Litve. In se pogovarjala s prvoobhajanci, kar se naju je še posebej dotaknilo.

Rojstnodnevno darilo

‘Prosim, povej…’ sem dejal deklici iz prve vrste, ki je dvignila roko in potrpežljivo čakala na besedo.

‘Ko nas je enkrat prijateljica sošolka povabila na svoj rojstni dan,’ je začela Ana Marija, ‘nas je prosila, da ji za darilo vsak prinese nekaj denarja. Ampak ne za njo. Podariti ga je hotela revnim ljudem, ki denarja nimajo.’

Seveda sva bila presenečena in tudi Zvone ni ostal ravnodušen. Otroci pa so eden za drugim pritrjevali, da so bili tudi sami na tej rojstnodnevni zabavi.

Solidarnost še vedno živi!

In še lepše, da takšna spodbuda prihaja iz srca otroka, ki mu v življenju sicer ne manjka ničesar.

slovenski pastoralni center Bruselj
Zajček Rudi čaka na prijatelje. Bo odšel sam na Filipine?

Kako lepo, da tudi v evropski šoli (tam se šolajo otroci staršev, ki so zaposleni v evropskih institucijah v Bruslju) in v premožnejših družinah ohranjajo vrednote solidarnosti.

‘Odlično!’ sva dejala s Silvo, ‘zdaj pa je res pravi čas, da vam predstaviva Rudija, ki bo z nama odšel na pot na Filipine.’

Radovedno so pogledovali majhnega plišastega zajčka v Silvini roki.

‘Veste, zelo veliko revnih otrok je na svetu, ki si takšnih igrač ne more privoščiti. Zajčka Rudija je podaril nek fantek iz Slovenije, ker je želel, da ga izročiva tistemu otroku na misijonu v Manili, ki si igrač ne more privoščiti.’

Domača naloga

‘In zdaj,’ sva nadaljevala, ‘vsakemu od vas dajeva posebno domačo nalogo. Ko boste prišli domov, pokukajte v vaš zaboj z igračami. Izberite eno, ki je ne potrebujete več in jo prinesite v župnišče. Midva bova te igrače podarila revnim otrokom na Filipinih, ki jih bodo zagotovo zelo veseli!’

Kaj mislite, je uspelo?

Tri dni kasneje sva že lahko naredila tole fotografijo:

Akcija je uspela in midva greva na misijon v Manilo z najlepšim delčkom Slovenije v ruzaku!

Bog dela, kajne? Operando.

Leave a Comment