Kristjani se običajno nasmehnemo nekomu, ki trikrat potrka po lesu, ob tem ko pove, da je zdrav ali mu gre dobro v življenju.
Ali pa recimo takšnemu, ki se z avtom odpravi od doma, a kmalu pride nazaj, ker je na poti čez cesto švignila črna mačka. Raje ostane doma, kot da tvega nesrečo.
Vraževerja niso nič novega, vsi jih poznamo in so prisotna v vseh kulturah.
Gre za prepričanje ali verovanje, da lahko določene stvari ali dejanja na razumsko nedoumljiv način vplivajo na usodo. Tako je nekoč pojasnil upokojeni škof Metod Pirih.
Kristjani imamo (ali naj bi imeli) glede vraževerij jasno stališče.
Zato pa se toliko bolj čudim sporočilom, ki jih po spletu in elektronski pošti pogosto širijo kristjani in se v samem bistvu kaj dosti ne razlikujejo od vseh ostalih vraž, le da jim pripisujejo nebeški izvor.
Jasno je, da Bog svojo komunikacijo s svetom in ljudmi ni zaključil s Svetim pismom. Še vedno nam govori, včasih neposredno na srce, včasih preko drugih ljudi. Usmerjajo nas in vodijo. Preko njih spoznavamo, kaj pomeni brezpogojna ljubezen in kakšna je Njegova volja za nas.
Na drugi strani imamo tudi poplavo tako imenovanih ‘sporočil iz nebes’, ki pa prav nasprotno, med ljudmi netijo nestrpnost, strah in skorajda paranojo.
Prihajajo pompozno, vznemirljivo, z obvezami in polni pogojev. Mnogo teh sporočil pripisujejo Mariji ali angelom, zato jim ljudje, ki jim nasedajo, toliko bolj verjamejo in vzamejo resno.
Bolj ali manj vsa napovedujejo katastrofe svetovnih razsežnosti. Tem se, tako pravijo sporočila, lahko izognemo, če bomo opravljali določena dejanja ali molili predpisane molitve, in to v točno določenih intervalih ali številu ponovitev.
Spominjam se, že pred leti, ko sem spremljal starejšo bolnico z rakom. Bila je čudovita ženska, izjemno verna, predana in zelo pobožna. Nekoč mi je med pogovorom zaupala molitev, ki naj bi jo Marija razodela enemu od številnih vidcev po svetu (ne vem točno komu) s pozivom, naj jo kristjani molimo, ker da je z vsakokratno ponovitvijo ena duša osvobojena vic in pridružena v nebesih.
Toliko različnih sporočil, pozivov in prerokb danes prejmejo izbranci (splet je tega poln), da se sprašujem, kako bomo zmogli vse to ‘oddelati’, da bomo naš svet rešili pred katastrofo, boleznimi in vojnami, pred čemer svari vsak od njih.
Tudi zdaj, v tem času, krožijo tako imenovana Marijina sporočila. Enega smo pred kratkim prejeli tudi na naše uredništvo. Poleg seveda že znanega: papež Frančišek je antikrist, ki bo razdejal Cerkev, ukinil svete maše itd, dodajajo še, zanimivo, recepte zelišč, ki jih Marija priporoča ljudem za vse vrste kug in drugih bolezni, ki se imajo še za zgrniti nad nas.
Je kakšna razlika med trkanjem po lesu, da nas ne doleti nesreča in med recimo molitvijo obrazcev, ki so se nekomu razodela, ali točno določenega števila ponovitev rožnega venca, morda kakšne druge molitve, da se pač izognemo trpljenju in tegobam?
Sam mislim, da ni nobene razlike. Skupni imenovalec obeh je strah in nekakšna iluzija nadzora, s čimer posredno ali neposredno izkazujemo nezaupanje v Boga samega. Strah je namreč popolno nasprotje ljubezni.
Ker nas je strah trpljenja in nepredvidljivosti, radi verjamemo razsvetljenim prerokom, ki posredujejo ‘nebeška sporočila’ in sledimo natančnim navodilom, ki jih ta prinašajo. Potem vse skupaj postane malo bolj znosno:
Upoštevam Marijina navodila, molim sedemkrat na dan in redno jem evkaliptusove liste. Stvari imam pod nadzorom. Jaz sem svoje naredil, zdaj bom v to prepričal še druge.
Nekdo, ki podleže takšnemu vraževerju, se morda res počuti bolj varnega, a to je le navidezna varnost. Tisto pravo, globoko varnost nam lahko da le Jezus sam.
Bog nam ni obljubil, da bo življenje lahko. Nikoli ni rekel, da nas viharji življenja ne bodo premetavali sem in tja. Tudi ni obljubil, da nikoli ne bomo padli, se poškodovali, zboleli ali celo doživeli vojno.
Obljubil nam je pomoč. Obljubil nam je tolažbo. Obljubil nam je zvestobo, notranji mir in brezpogojno ljubezen. Obljubil nam je nebesa.
Nismo ustvarjeni za ta svet. Ustvarjeni smo za Njega.
