V Yangon sva se pripeljala okrog štirih popoldne. Temperature in vlaga so bile občutno višje kot v severnem Pha Anu in Maesotu, večja je bila tudi gneča na cestah in ulicah.
Po svoje sva bila kar vesela, da bova nekaj časa spet lahko sama, neodvisna od kakšne skupnosti. Čas sva nameravala posvetiti tudi najinemu odnosu, ki je na misijonih vedno nekoliko zapostavljen.
Bog vidi dlje kot midva
Koliko časa bo tako, nisva vedela. Na nek način je tudi to čar najine poti, čeprav je negotovost lahko tudi veliko breme.
Zdaj imava s tem že kar nekaj izkušenj in vedno znova hvaležna ugotavljava, kako dobro sva se navadila zaupati Bogu in počakati na njegova znamenja.
Zaupati in še enkrat zaupati
Bog vidi dlje kot lahko vidiva sama. Če imava midva pogled uprt v denarnico, ko se v dvomih sprašujeva, ali nama bo zneslo, On le vztraja: zaupaj. In če si dovoliva stres, ko na vidiku ni nikogar, ki bi naju sprejel in nama omogočil nadaljevanje služenja, on v Svetem pismu reče: Odnehaj in spoznaj, da sem jaz Bog.
Ni lahko, je pa mogoče, in kot se je do sedaj vedno izkazalo, Bog ima boljši odgovor, kot sva ga midva kadarkoli zmožna najti. Kakorkoli, zdaj sva tukaj in kot tolikokrat do sedaj, ‘pahnjena v zdaj’.
Gospodarsko središče Burme
Yangon ni glavno mesto Myanmara, kot sem napačno napisal v prejšnjem članku (in že popravil napako), izhajajoč iz tega, kar so me učili pri geografiji. Je nekdanja prestolnica; leta 2005 je myanmarska vlada določila Naypydaw za novo prestolnico.
Je pa Yangon kljub temu največje mesto v Myanmaru; transportno, trgovsko in industrijsko središče države.
Skupaj z backpackerji
Nastanila sva se v hostlu z eno samo sobo in štirindvajset posteljami. Če ste že kdaj prenočevali v tako imenovanem ‘shared room’ hostlu, potem veste, da zna biti zelo pestro in dinamično.
Ker je nastanitev v tem hostlu ugodna (10 € na noč za dva), prostor pa izjemno čist in z neverjetno uslužnim osebjem, je vedno poln gostov, popotnikov, ki se za nekaj dni ustavijo v Yangonu, preden odidejo na sever države.
Valerija in Stefanio – nora popotnika
Spoznala sva kar nekaj zanimivih ljudi, med njimi Valerijo in Stefania iz Veneta v Italiji. Uf, kako sva pogrešala sproščen italijanski jezik!
Dva dneva smo preživeli skupaj, se sprehajali po nagnetenih, zaprašenih in promotenih ulicah in si med seboj delili popotniške izkušnje.
Z navdušenjem sta pripovedovala o začetku njunega potovanja pred mesecem dni, ko sta prišla v Nepal in se odpravila na Himalajo, kar tako, brez kakšnih večjih priprav, celo brez vodičev. Da sta ‘nora’ sta tudi sama priznala, ampak izkušnje jima ni bilo žal.
Skoraj je ostal brez noge
Spoznala sva tudi Mikkela, starejšega gospoda, ki se je v hostlu znašel bolj kot ne po sili razmer. V Yangonu je imel najeto stanovanje, a je pred nekaj meseci zaradi nevarne virusne okužbe na nogi čas preživel na operacijskih mizah.
Kar je pripovedoval je bilo naravnost grozljivo. Manjša ranica na nogi, ki ji ni posvečal veliko pozornosti, je bila dovolj za ‘Mycobakterio’, nevarno bakterijo, ki se je iz meč hitro širila proti kolenom in naprej.
Nevešči in neizkušeni kirurgi so mu v podpis že potisnili strinjanje z amputacijo, ker so menili, da obstaja nevarnost hitre širtve do srca in posledično smrti.
Opisoval je, kako je potekala prva operacija v Yangonu. Higiena v bolnici je bila pod vsakim nivojem, gneča takšna, da so pacienti ležali tudi po hodnikih na tleh, način, kako so se kirurgi lotevali izziva na njegovi nogi, pa ga je na smrt prestrašil in se skoraj že vdal v usodo.
Tvegal in odšel v Vietnam
‘Nogo so mi oklestili z neko čudno žago in kljub narkozi sem vse to dobro slišal.’ Je dejal Mikkel, ko nama je pokazal sliko razmrcvarjene noge po operativnem posegu.
Po operaciji se je, navklub nestrinjanju zdravstvenega osebja, z letalom odpeljal v Vietnam, v roke izkušenejšim kirurgom in ta odločitev, čeprav tvegana, je rešila njegovo nogo.
V tem času je seveda prepustil stanovanje drugemu najemniku, sam pa začasno, dokler si ne uredi novega, prebival v hostlu z drugimi backpackerji – zdaj že skoraj dva meseca.
Mjanmarski kaos
Toliko prahu in umazanije, kot sva jo videla v Yangonu, lahko primerjava le še s tisto na Filipinih.
Mesto deluje kaotično, promet je divji, tako kot denimo v Vietnamu, pri čemer imajo semaforji le dekorativno funkcijo, in jih ne upošteva nihče, še najmanj pa pešci.
Nikamor se ne mudi
Myanmarčani hodijo počasi, brez naglice, brez hitenja. Običajno so oblečeni v tradicionalna burmanska oblačila ‘longyi’ (nekakšno krilo do tal ovito okrog nog), tudi moški, in po obrazih namazani s tanako, rumeno kremo pridobljeno iz lubja drevesa Thanakha. Krema je kozmetični dodatek, a hkrati tudi ščiti kožo in jo ohranja mehko in vlažno.
Ko čez dan hodiš po nabito polnih ulicah, mimo številnih stojnic s hrano in sadjem, vonjaš vse od izstrebkov na pločnikih, nagnite hrane in odpadkov ob robovih cest, ocvrte hrane, rib in dima tradicionalnih Mjanmarskih cigar, medtem se ogibaš ščurkom in stopiš kakšni podgani na rep (v mojem primeru).
Domačini so prijazni, odprti in vedno pripravljeni pomagati, nekaj kar izkušava že vse leto, kar potujeva po jugovzhodni Aziji.
Kam naprej?
Potem ko sva ostala brez možnosti nastanitve in služenja v mestu Pha An in se odpravila v Yangon, sva vso energijo usmerila v iskanje novih priložnosti.
Našla sva dve možnosti, v obeh bi pomagala revnim otrokom (in odraslim) pri angleščini, a se je izkazalo, da so otroci v tem času na počitnicah in bi na podeželje lahko prišla šele januarja naslednje leto.
Pater Girish
V stik sva prišla tudi z misijonarjem, patrom Girish-em, ki je v letošnjem letu že gostil skupino mladih Slovencev preko projekta Pota.
Girish se je odzval in se razveselil možnosti, ampak bi naju lahko sprejel šele ob koncu meseca, ker se tudi sam odpravlja v Yangon na srečanje s svetim očetom.
Midva bi tako morala še kar nekaj časa preživeti v hostlu, vendar nisva bila pripravljena več trošiti denarja za prenočišče, tako da sva zavrnila to možnost in iskala naprej.
In Bog pokaže na Bangladeš…
Prav v tem času pa sva prejela odgovor iz Bangladeša, kamor sva pred kratkim poslala email. V eni izmed najrevnejših držav na svetu, je štirinajst let živel misijonar p. Matia, ki zdaj živi in deluje na Tajskem in sva ga nekoč spoznala na misijonu Mepa v Maesotu.
Pripovedoval nama je o svojem sobratu, italijanskem misijonarju redovne skupnosti Xaveriani.
Pater Riccardo se ukvarja izključno z zapuščenimi otroci. Tako rekoč ‘pobira’ jih iz ulice, kjer so prepuščeni samim sebi, jih pripelje na misijon in jim omogoči dostojno bivanje, hrano in šolanje.
Pa naj bo tako
V tistem emailu naju je povabil k sebi. Midva nisva želela prav nič več odlašati. V naslednjih dveh dneh sva uredila letalsko karto za Bangladeš, ker je prečkanje meje po kopnem zaradi političnih konfliktov onemogočeno in je meja za tujce zaprta.
Za naju se je torej začela nova avantura, ki bo zagotovo drugačna od vsega drugega, kar sva izkušala in živela doslej. O tem, kako sva prišla v Dhako (glavo mesto Bangladeša) in kako so naju sprejeli otroci na tukajšnjem misijonu, bom pisal v naslednjem članku. Bilo je ganjivo!
Mnogo otrok živi na ulici, brez staršev, kjer so prepuščeni samim sebi in ljudem, ki jih brezvestno izkoriščajo, zasužnjujejo, prodajajo ali jih silijo v prostitucijo.
Misijonar je na vasi, nekaj sto kilometrov proč od Dhake (glavnega mesta), odprl zavetišče za brezdomne otroke in vse tiste, za katere starši ne zmorejo ali nočejo skrbeti.
Kar 52 jih živi na posesti, misijonar pa jim s pomočjo donatorjev zagotavlja najnujnejše, kar potrebujejo za dostojno bivanje in šolanje.
