Učitelj,
nauči me danes umetnosti budnega čakanja: ne v brezdelju, ampak v ljubezni, delu in molitvi.
Tvoja beseda mi danes govori o pripravljenosti. Govoriš mi, naj ne bom len, naj ne spim, ampak naj bom pripravljen na akcijo, na delo v tvojem vinogradu. Kličeš me k budnosti duha in telesa.
“Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane.” (Lk 12,35)
Gospod, pomagaj mi danes opasati ledja svojega duha. Naj ne bom mlahav v svoji veri, naj ne odlašam z dobrimi deli.
Pomagaj mi, da bo svetilka mojega srca gorela z oljem ljubezni in upanja, da ne bo ugašala v vetrovih vsakdanjih skrbi in preizkušenj.
Učiš me, naj bom kot služabnik, ki čaka svojega gospodarja. Ne v strahu, ampak v veselem pričakovanju, kot da bi čakal na najlepšo svatbo. In obljuba, ki jo daješ, je neverjetna, presega moje razumevanje in vse, kar bi si kdaj upal prositi.
“Blagor služabnikom, ki jih gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Resnično, povem vam, da se bo opasal in jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel.” (Lk 12,37)
Kakšen Bog si Ti! Bog, ki obrne red sveta na glavo. Bog, ki se skloni k svojemu majhnemu, nezvestemu služabniku in mu streže.
Ta misel mi jemlje dih in me navdaja s svetim strahospoštovanjem. To je motivacija, ki presega vse strahove – ne čakam sodnika, ampak Ženina, ki mi bo sam postregel pri mizi večnega življenja.
A opozarjaš me, Gospod, da ne smem zaspati. Ne vem, kdaj boš prišel. Morda sredi mojih obveznosti, morda sredi noči, ko bom utrujen in ranljiv. Tvoj prihod bo nepričakovan, kot tat, ki vdre v hišo.
“Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!” (Mt 24,42)
Zato te prosim, drži me budnega. Ne dovoli, da bi me premagala duhovna lenoba ali naveličanost. Podari mi milost za srce, ki bedi, za srce, ki te nenehno išče v vsem, kar delam in sem.
Tvoja beseda mi pravi, da ni dovolj samo pasivno čakati. Blagor tistemu, ki ga najdeš pri delu, pri izpolnjevanju poslanstva, ki si mu ga zaupal na tem svetu.
“Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela!” (Lk 12,43)
Pomagaj mi, da ne bom kot nespametne device, ki jim je zmanjkalo olja. Nočem v zadnjem trenutku iskati tistega, kar bi moral gojiti vse življenje – pristen in živ odnos s teboj. Nočem slišati, da je prepozno.
“Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin. Tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla.” (Mt 25,10)
Gospod, misel na zaprta vrata me navdaja z grozo. Nočem ostati zunaj, ločen od tebe. Zato te prosim, naj bo vsak trenutek tega dneva, vsaka misel, beseda in dejanje, priprava na srečanje s teboj.
Naj Te pričakujem z delom, molitvijo in ljubeznijo. Naj bom pripravljen, ko boš potrkal. Danes. Zdaj.
Amen.
