Gospod, Stvarnik vsega,
danes se z željo po Tvoji bližini obračam k Tebi. Pred Teboj sem s tem, kar sem. Ne poskušam olepševati stvari, se delati močnejšega, boljšega.
Vem, da me kličeš, kakor si poklical Simona, Jakoba in Janeza, da bi šel za Teboj in postal ribič duš. Kličeš me takšnega kot sem v tem trenutku.
Kljub mojim dvomom, strahovom in občutku nevrednosti vem, da si Ti tisti, ki iz nemogočega narediš mogoče, ki prazne mreže polniš z obiljem.
Gospod, podaj mi roko, ko čutim, da se potapljam v nemiru tega sveta, kot si to storil Petru, ko je vzkliknil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj stegnil roko, ga prijel in mu rekel: ‘Malovernež, zakaj si podvomil?’ (Mt 14, 30-31).
Pomagaj mi, da Te poslušam, četudi je pot težka ali komaj verjetna, in zaupam, da me vodiš na globoko, kjer me čaka Tvoja milost. Naj ponotranjim besede Samuela, ki je odgovoril na tvoj klic:
“Govôri, kajti tvoj služabnik posluša. (1 Sam 3, 10)
Naj bo moj odgovor Tvojemu klicu odločen, tako kot so apostoli pustili vse in sledili Tebi. Še posebej me nagovarjajo besede in zgled apostola Petra, ki reče:
“Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.” (Lk 5, 5)
Podari mi pogum, da zapustim mreže preteklosti, strahove in dvome, ter se povsem predam Tvojemu načrtu.
Verujem, da me kličeš k večji ljubezni, k popolnejšemu odnosu s Teboj, kjer bom našel pravi mir in izpolnitev.
Gospod, Tvoj klic je obljuba življenja v obilju, polnega radosti in miru, ki ju le Ti lahko daš. Dovoli mi, da se odzovem in postanem Tvoj učenec.
Amen.
