Dobro jutro, moj Bog,
ki se sklanjaš v mojo majhnost in poznaš zgodovino moje duše. Danes prihajam predte z zgodbo Zaharije in Elizabete, ki je tudi moja zgodba.
Tudi jaz imam v življenju področja, ki so videti nerodovitna, in hrepenenja, ki jih že leta polagam predte v molitvi.
“V dneh Heroda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija in je bil iz Abíjevega reda. Njegova žena je bila iz Aronovega rodu in ji je bilo ime Elizabeta.” (Lk 1,5)
Bila sta pravična, živela sta po tvojih zapovedih, a sta nosila bolečino neuslišanosti. Gospod, kako dobro poznam ta občutek.
Občutek, da delam vse prav, a tistega, kar si srce najbolj želi, od tebe ne prejmem. Uči me njune zvestobe v čakanju.
Gospod, ti slišiš mojo molitev
In potem, sredi vsakdanje službe, sredi vonja po kadilu in tihe molitve, se zgodi preboj. Prideš nepričakovano, v svetišče mojega srca, in spregovoriš.
Tvoja beseda prestraši, ker presega vsa moja pričakovanja in me postavlja pred nekaj popolnoma novega, pred tvoje nemogoče, ki postaja mogoče.
“Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja prošnja je uslišana. Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.” (Lk 1,13)
Gospod, pomagaj mi verjeti, da so moje prošnje uslišane, tudi če odgovora še ne vidim. Tvoja obljuba ni le zame, ampak prinaša veselje mnogim.
“V veselje in radost ti bo in veliko se jih bo veselilo njegovega rojstva.” (Lk 1,14)
Obljubljaš mi sad, ki ni le moj, ampak je dar za svet. Obljubljaš veličino, ki ni od tega sveta, ampak je v tebi.
“Velik bo namreč pred Gospodom. Vina in nobene opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom.” (Lk 1,15)
In ta sad, ta obljuba, ima poslanstvo. Pripraviti pot tebi, Gospod Jezus. To je klic, da se tudi v mojem življenju zgodi preobrat, da on raste, jaz pa se manjšam.
“Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu.” (Lk 1,16)
“In hodil bo pred njim v Elijevem duhu in moči, da bo srca očetov obrnil k sinovom in neposlušne k modrosti pravičnih ter tako pripravil Gospodu popolno ljudstvo.«” (Lk 1,17)
Tvoja beseda se bo spolnila, kljub mojemu dvomu
Toda, Gospod, priznam, tako kot Zaharija tudi jaz dvomim. Kako se bo to zgodilo? Saj sem star, utrujen, okoliščine so nemogoče. Moj razum se upira tvoji obljubi.
In ti, v svojem usmiljenju, moj dvom utišaš. Ne z jezo, ampak z znamenjem. Zaharija je onemel, da je lahko v tišini srca premleval tvojo besedo in čakal na njeno izpolnitev.
Gospod, kadar dvomim, me utišaj. Naj moja usta ne govorijo besed nejevere, ampak naj moje srce v tišini čaka nate.
Kajti ti si zvest. Elizabeta je spočela. To, kar je bilo vir njene sramote, si spremenil v vir največjega blagoslova. Tako, Gospod, deluješ tudi v mojem življenju.
Moja največja sramota in bolečina lahko postaneta kraj, kjer se rodi tvoja slava. Hvala ti, ker se oziraš name in mi odvzemaš mojo sramoto pred ljudmi.
Danes ti izročam svoja nerodovitna področja in te prosim: pridi v svetišče mojega srca in spregovori obljubo.
Daj mi milost, da verujem in v tišini čakam na dan, ko se bo tvoja beseda spolnila.
Amen.
