Gospod,
prihajam k tebi kot Marta in Marija, s težkim srcem in nujnim sporočilom, ki ga polagam predte.
Ne vem, kako naj drugače povem, kot sta rekli oni, zato si danes izposojam njune besede za vse tisto, kar v mojem življenju umira, za vse moje bližnje, ki trpijo.
»Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« (Jn 11,3)
Ti poznaš moje bitke, moje bolezni duše in telesa. In slišim tvoj odgovor, ki odmeva skozi čas, odgovor, ki se zdi tako poln zamude in skrivnosti.
»Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« (Jn 11,4)
Tvoja zamuda me včasih bega, Gospod. Ko se zdi, da se ne odzivaš, ko je bolečina najhujša, se moje srce sprašuje.
A danes želim verjeti, da tvoja tišina ni zavračanje, ampak priprava na večje razodetje.
»Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali.« (Jn 11,15)
Ti ne vidiš smrti tam, kjer jo vidim jaz. Zate so moje najhujše preizkušnje, moji največji konci, le spanec, iz katerega me želiš prebuditi.
»Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« (Jn 11,11)
Da, Gospod, trdno verujem
Ko končno prideš, ko se srečaš z mojo bolečino, ti želim biti iskren kot Marta. Del mene vpije v obupu in nemoči.
»Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« (Jn 11,21)
A kljub temu obupu, kljub vonju po smrti in dokončnosti, v meni tli iskra upanja, ki jo je zanetila tvoja navzočnost.
»A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« (Jn 11,22)
In ti, Gospod, odgovarjaš na to majhno, trepetajočo vero z obljubo, ki presega vse moje razumevanje.
»Tvoj brat bo vstal.« (Jn 11,23)
Nato pa me povabiš globlje, onkraj pričakovanja čudeža, k tebi samemu. Ti si odgovor. Ti si rešitev.
»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre.« (Jn 11,25)
»In vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,26)
In z vsem, kar sem, ti danes odgovarjam, da da, Gospod, resnično hočem verovati. Želim, da ta vera postane temelj mojega življenja.
»Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« (Jn 11,27)
Razveži me in pusti me iti
Zato te danes prosim, stopi pred grobove mojega življenja – pred moje strahove, moje odvisnosti, moje grehe, moje obupane situacije.
In z močjo, ki premaga smrt, zakliči tudi mojemu imenu.
»Lazar, pridi ven!« (Jn 11,43)
Pokaži mi, da je staro minilo in nastaja novo. Ukaži silam, ki me držijo v temi, naj me izpustijo, da bom lahko hodil v svobodi tvojih otrok.
»Razvežite ga in pustíte, naj gre!« (Jn 11,44)
Amen.
