Dobro jutro, Gospod; kljub bremenom, ki jih nosim, začenjam ta dan s hvaležnostjo, ker si Ti Bog, ki iz vsake jame lahko zgradiš pot v palačo.
Včasih se počutim, kot da sem obtičal, ujet v situaciji, iz katere ne vidim izhoda. Morda me premami obup ali pa preprosto ne vem, kako naprej.
Toda prosim Te, Gospod, okrepi moje zaupanje vate, saj verjamem, da Ti vedno pripraviš pot, tudi tam, kjer je jaz ne vidim.
Gospod, Ti si bil tam
Gledaš v mojo preteklost, v vse rane in bolečine, ki so me zaznamovale. Vidiš strah, ki sem ga doživljal, morda celo zaradi tistih, ki bi me morali varovati in ljubiti.
Kolikokrat sem se spraševal, kje si bil v vsem tem, sredi moje osamljenosti in trpljenja.
Danes mi v srcu govoriš, da si bil vedno tam. Nisi me nujno vzel iz ognja, a si mi dal moč, da sem šel skozenj.
Nisi preprečil vsake bolečine, a si mi bil blizu in mi dajal milost, da sem zdržal. Spreminjaš me, Gospod. Iz pesimista me oblikuješ v človeka, polnega upanja, ki za vsakim vogalom pričakuje Tvojo dobroto.
“On pa mi je dejal: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se vame naselila Kristusova moč.” (2 Kor 12,9)
Učiš me, da upanje ni le neka nejasna, pobožna želja, ampak trdno sidro moje duše – mojih misli, volje in čustev.
Ko se zdi vse brezupno in turobno, me to sidro drži in mi šepeta: »Zdrži! Pomoč je na poti!« Pomagaj mi verjeti, da si Ti speči Kralj v mojem čolnu, navzoč tudi takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno.
Spomni me na Jožefa in na njegovo dolgo, bolečo pot med jamo in palačo. Njegova zgodba mi dokazuje, da ne glede na vse, kar preživljam, vedno obstaja upanje.
Daj mi moč, da ne obupam
Gospod, ko se počutim obtičal v svoji jami, prosim, ne dovoli, da obupam. Ne dovoli, da verjamem laži, da ni izhoda. Ti si Pot.
“Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” (Flp 4,13)
Varuj me pred tem, da bi Tebe krivil za svoje težave ali mislil, da me kaznuješ. Pomagaj mi razumeti, da situacijo uporabljaš za delo v mojem življenju.
“Vemo pa, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč tistim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8,28)
Spodbujaj me, da delam dobro drugim, tudi ko sem sam ranjen. Ne dovoli, da se zaprem vase, se smilim samemu sebi in se izoliram. Vem, da ne morem biti hkrati nemočen in mogočen.
“Utrujenemu daje moč in onemoglemu povečuje krepkost.” (Iz 40,29)
Naj ne neham verjeti vate in v tvoje obljube. Moje upanje ni prazna misel; njegov vir si Ti, vsemogočni Bog. Ti si večji od vsake situacije, s katero se bom danes soočil. Zaupam Ti.
Amen.
