Ljubljeni Oče nebeški,
K Tebi se zatekam s srcem, ki išče ponižnost in zavedanje lastne omejenosti. Tako kot je Job pred Teboj spoznal svojo majhnost, tudi jaz priznavam, da je moje razumevanje sveta in Tvojih poti omejeno. V svoji nemoči in nevednosti se obračam k Tebi, prosim za modrost in notranji mir, da sprejmem Tvoje načrte, četudi jih ne razumem.
Tvoje besede Joba učijo:
»Si prišel do vrelcev morja, se sprehajal po dnu pravodovja? Ali so se ti odprla vrata smrti, si videl vrata smrtne sence?« (Job 38,16-17).
Gospod, priznavam, da ne poznam skrivnosti življenja, kot jih poznaš Ti. Moji dnevi so omejeni, moj pogled zamegljen. A Ti, Gospod, si Večni, Tvoja modrost sega onkraj mojega dojemanja.
Pomagaj mi, da kot Job, v trenutkih negotovosti lahko rečem:
»Glej, premajhen sem! Kaj naj ti odvrnem? Svojo roko položim na svoja usta.« (Job 40, 4)
Naj me Tvoja prisotnost opomni, da je ponižnost pot do resnične modrosti. Uči me sprejemati neznano z zaupanjem in vero, da si Ti vedno z menoj, tudi ko ne vidim vsega jasno.
Gospod, prosim Te, da v mojem srcu raste ponižnost, ki vodi v zaupanje in poveznost s Teboj in v Tvoje načrte. Naj bo vsak moj korak prežet s hvaležnostjo za Tvojo neskončno modrost, in naj me Tvoja ljubezen vodi v sprejemanje tega, kar ne morem razumeti.
Vse to Te prosim v Jezusovem imenu.
Amen.
