Gospod Jezus,
v tihoti se ustavljam pred tvojim trpljenjem. Ne zato, ker bi razumel vse, kar si preživel, ampak ker vem, da si to storil iz ljubezni do mene.
Ko berem, kako si šel prostovoljno naproti svojim preganjalcem, me prevzame spoštovanje. Nisi zbežal, nisi se branil. Preprosto si rekel: »Jaz sem.« In v tej besedi se skriva moč. V njej prepoznam tistega, ki ni ušel trpljenju, ampak ga je sprejel – zaradi mene.
Zavedaš se, kaj prihaja, in kljub temu ne odstopiš. Ko Peter potegne meč, ga ustaviš. Ko Pilat išče resnico, mu mirno odgovarjaš. Ko te tepejo, ko te zasmehujejo, ko te krivično obsodijo – ostajaš pokončen. Pokoren Očetu, zvest ljubezni.
In potem križ. Trpljenje, ki presega moje razumevanje. Trnova krona, rane, posmeh, križanje. In vendar se ne ustaviš. Do konca hodiš pot, ki ti jo je dal Oče. In na koncu rečeš: »Izpolnjeno je.« Ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec – zmagovalec ljubezni.
Ko gledam nate, Gospod, me je sram svojih malih izgovorov, svojega bega, svojega strahu. A hkrati v tvojem pogledu ne vidim obsodbe, ampak usmiljenje. Tvoja smrt mi govori, da sem ljubljen tudi takrat, ko sam sebe težko sprejmem.
Zato te prosim: nauči me hoditi za teboj. Nauči me zvestobe. Naj ne iščem bližnjic. Naj ne zanikam vere, kot Peter. Naj ne umikam pogleda, kot množica. Raje me postavi pod križ, kot Marijo, kot učenca, kot Magdaleno. Da bom tam, kjer boli – a tudi tam, kjer ljubezen nikoli ne umre.
Pomagaj mi nositi svoj vsakdanji križ – v potrpežljivosti, v tišini, v zaupanju. Naj bo moje trpljenje povezano s tvojim. Naj v njem najdem smisel, moč in tolažbo.
In ko bo prišel moj čas, da zaključim pot, naj takrat, kakor ti, tudi jaz lahko izrečem: »Izpolnjeno je.« Naj moje življenje ne bo popolno, ampak predano. V tvoje roke.
Amen.
