Jutranja molitev - Tvoj odtis v svetu

Nebeški Oče,

hvala ti za to novo jutro, za dar življenja in za tvojo prisotnost, ki jo čutim, ko se dan prebuja.

Ko pogledam skozi okno, vidim tvojo slavo. Vse okoli mene, vsaka bilka trave, vsak sončni žarek, govori o tebi in tvoji veličini. Tvoje stvarstvo je kot pesem, ki jo lahko slišim s srcem, in spominja me, da si ti Bog, ki je večji od vsega.

“Nebo pripoveduje o Božji slavi, nebesni svod oznanja delo njegovih rok.” (Ps 19,2)

Tudi danes to nebo nad menoj tiho oznanja tvojo moč. Hvala ti, da se mi razodevaš na tako preprost in mogočen način.

Ko gledam svet, ki si ga ustvaril, Gospod, vidim tvoj odtis. Čeprav te ne morem videti s svojimi očmi, te spoznavam v tvojem stvarstvu, ki priča o tvoji moči in ljubezni.

To spoznanje je temelj moje vere. Tvoja nevidna narava postane vidna v svetu, ki ga držiš v svojih rokah.

“Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, namreč njegovo večno mogočnost in božanskost, jasno spoznavati iz ustvarjenih bitij, tako da so neopravičljivi.” (Rim 1,20)

Ta resnica me kliče k odgovornosti, da te priznam v vsem. Nihče nima izgovora, da bi prezrl tvoje delo.

In med vsem tem čudovitim stvarstvom si ustvaril mene. Nisi me ustvaril po naključju, ampak z namenom, po svoji lastni podobi. To mi daje neizmerno vrednost in dostojanstvo. Moje življenje ni pomota, ampak tvoj načrt.

“Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.” (1 Mz 1,27)

Živeti kot tvoja podoba je največji privilegij in hkrati moja najgloblja identiteta. V tem najdem svoj pravi jaz.

To je moj najgloblji smisel, končni cilj: da ti prinašam slavo. Da te moje življenje, moje misli in dejanja poveličujejo. Ne želim živeti zase, ampak zate. Naj vsak moj dih in vsak utrip srca postane hvalnica tebi.

“v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.” (Ef 1,6)

Moje življenje naj bo živ dokaz tvoje milosti. Drugi naj v meni vidijo tvojo dobroto in odpuščanje.

A tako pogosto, Gospod, pozabim na ta cilj in se počutim izgubljenega, brez smeri. Moje srce se hitro obrne k sebi in svojim strahovom. Brez tebe sem ranljiv in se zlahka izgubim.

Toda ti me nisi pustil samega v tej temi, saj je tvoja ljubezen večja od mojega greha. Ko sem bil na dnu, si se ti sklonil k meni. Tvoje usmiljenje je preseglo mojo nemoč in me dvignilo.

“Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi svoje velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil skupaj s Kristusom – po milosti ste odrešeni.” (Ef 2,4-5)

Oživil si me, ko sem bil duhovno mrtev. To ni le popravilo na hitro, ampak popolnoma novo življenje, ki si mi ga podaril.

To ni nekaj, kar bi si lahko zaslužil s svojimi prizadevanji, saj me nič, kar bi storil, ne bi moglo rešiti. To je tvoj nezaslužen dar, ki ga prejemam s preprosto vero.

Ta resnica me osvobaja bremena, da bi si moral odrešenje zaslužiti. Vse, kar moram storiti, je, da sprejmem tvojo roko.

“Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.” (Ef 2,8-9)

Vsa slava gre tebi, Gospod, saj je odrešenje v celoti tvoje delo. Moja edina vloga je, da z zaupanjem sprejmem ta dar.

In ta dar me spreminja. Tvoje odrešenje ni samo vstopnica za nebesa, ampak preobrazba mojega življenja tukaj in zdaj. Postal sem tvoja stvaritev, prenovljen v Jezusu. Ti me vsak dan preoblikuješ v podobo Kristusa.

“Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.” (Ef 2,10)

Tvoje zapovedi niso breme, ampak pot v polnejše življenje. Poslušnost je jezik moje ljubezni do tebe.

Zavedam se, da tega ne zmorem sam, saj je moja lastna moč premajhna. Zato te prosim za pomoč tvojega Svetega Duha. Moja volja je šibka in moje meso se upira. Potrebujem moč, ki presega mojo lastno, da bi lahko živel zate.