Gospod,
tolikokrat si želim, da bi bilo vse takoj rešeno. Da bi bil že tam, kjer si me namenil. Da bi bila pot gladka in zmagovalna. Toda tvoja modrost govori drugače.
V tvoji besedi piše, da si Izraelcem deželo izročal malo po malo, da se ne bi vmes preveč razrasle divje zveri. Ti si vedel, da je postopnost zaščita – ne ovira. Da je počasnost lahko znamenje tvoje skrbi.
Zato danes ne prosim več, da vse mine. Prosim, da se naučim hoditi. Da sprejmem majhne korake, počasno rast, vmesne boje.
Prosim, pomagaj mi zaupati, da me tudi v tem spremljaš. Da vsaka ovira, ki jo premagam, nekaj utrdi v meni. Vsaka zmaga, ki pride po času, me nauči hvaležnosti.
Ko postajam neučakan, me spomni na svoje obljube. Ko se primerjam z drugimi, me spomni, da vsak korak šteje. Da tvoje poti niso tekmovanje, ampak oblikovanje.
Pomagaj mi, da me ne premami misel na bližnjice. Pomagaj mi, da ne podležem razočaranju, ko je napredek majhen. Tvoja beseda pravi, da ti utrjuješ korake človeku, ki ti zaupa. Tudi kadar pade, ga ti držiš. Tudi kadar upočasni, ti ne odnehaš.
Hvala ti, da ti ni vseeno, kako napredujem. Hvala ti, da ne meriš moje vrednosti po hitrosti, ampak po zvestobi. Nauči me ceniti vsak majhen premik, vsak trenutek milosti, vsako priložnost za nov korak.
In ko se oziram nazaj, vidim, da si bil tam. V solzah, v molkih, v vmesnih obdobjih. Ne samo v zmagah. Vidiš konec že od začetka, toda hodiš z mano po poti. In tvoja obljuba ostaja: kar si začel v meni, boš tudi dopolnil.
Pomagaj mi biti zvest danes. Pomagaj mi videti lepoto v majhnem napredku. Nauči me živeti z odprtimi očmi – ne zato, da bi opazoval, kako daleč sem še od cilja, ampak da bi videl, kako si ti blizu že zdaj.
Amen.
