Gospod Jezus,
danes stopam pred Tebe brez velikih pričakovanj. Naj se povežem s Teboj na nov način.
Rekel si: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik.« (Jn 15, 1) In danes želim znova slišati te besede kot osebno povabilo. Ti si trta. Jaz sem mladika. Brez Tebe nimam življenja. Brez Tebe ne morem rasti. Brez Tebe nimam moči. Sam se sušim, se lomim, se izgubljam. A ko sem v Tebi, lahko obrodim sad. Ne zaradi sebe, ampak zaradi življenja, ki teče iz Tebe vame.
Ti si povedal: »Vsaka mladika, ki ne rodi sadu, se odstrani; in vsako, ki rodi sad, se otrebi, da rodi še več sadu.« (Jn 15, 2) Včasih bi raje ostal tak, kot sem. Da me nihče ne reže, da se me nihče ne dotika. A vem, da brez obrezovanja ne bo prave rasti.
Prosim Te, Gospod — otrebi me. Odstrani v meni tisto, kar ovira Tvojo ljubezen: prevzetnost, sebičnost, lenobo, strah. Ni lahko. A če si Ti z menoj, potem tudi rez ni izguba. Je priprava na nekaj novega. Na več sadu.
»Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril.« (Jn 15, 3)
Tvoje besede so tiste, ki čistijo. Ne moja prizadevanja. Ne moje sanje. Tvoja beseda me umiva. Ko jo berem, ko jo poslušam, ko ji pustim, da me pretrese, izzove. Gospod, naj Tvoja beseda ne ostane zunaj mene, sicer kot nekaj lepega, a oddaljenega. Naj vstopi. Naj prebiva v meni. Naj me oblikuje.
»Ostanite v meni in jaz v vas.« (Jn 15, 4)
To je prošnja, ki jo danes izročam. Ostati v Tebi. Ne samo občasno se spomniti nate. Ne samo verjeti ob praznikih. Ampak ostati. Dnevno. Sredi nalog, sredi dvomov, sredi veselja.
Gospod, včasih se oddaljim, ne da bi se zavedal. Odpeljejo me skrbi, tempo, želje. In kar naenkrat ugotovim, da sem suh. Da ni več pravega življenjskega soka. Da ni več veselja.
Vrni me nazaj. Naj znova ostanem v Tebi.
Rekel si: »Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.« (Jn 15, 4) Kolikokrat sem poskušal sam. Kolikokrat sem mislil, da bom zmogel brez Tebe. A brez Tebe ne morem nič.
Morda nekaj ustvarim. Morda naredim vtis. A ne obrodim sadu, ki ostane. Sadovi Duha — ljubezen, mir, potrpežljivost, zvestoba. Ti prihajajo samo od Tebe.
»Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.« (Jn 15, 5) Gospod, naj to postane moje življenje. Naj ostajam v Tebi, dan za dnem. Ne zaradi uspeha. Ne zato, da bi bil boljši človek. Ampak ker Te ljubim. Ker vem, da si moje življenje. In če iz te ljubezni pride sad. Naj bo Tebi v čast.
Rekel si tudi: »Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši.« (Jn 15, 6) To ni grožnja. To je dejstvo. Ko se oddaljim od vira, se začnem sušiti. V meni se nabere praznina. Postanem razdražen, nemiren, lačen. Gospod, obvaruj me suhosti, ki pride, ko odtrgam korenine od Tebe.
A potem pride obljuba: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.« (Jn 15, 7) Ne zato, ker sem si zaslužil. Ampak ker si Ti dober. Ker želiš, da moje srce raste, ljubi, daje naprej.
»V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« (Jn 15, 8) Naj moje življenje slavi Očeta. Ne z besedami, ampak s sadovi.
Naj v meni raste to, kar prihaja iz Tebe. Naj postanem učenec, ne samo poslušalec. Nekdo, ki ostaja, ki ljubi, ki rodi.
Hvala Ti, Jezus, ker si trta. In hvala, ker me želiš imeti blizu.
Amen.
