Nebeški Oče,
v srcu zaznavam Tvojo tiho, a močno prisotnost. Vabiš me, da se ustavim, razmislim in se pripravim. Spomnim se besed iz Razodetja, kjer angel kliče:
»Nastavi svoj srp in požanji, ker je prišla ura žetve, zakaj žetev na zemlji je do kraja zrela.«
Ko prebiram te vrstice, me preplavi občutek svetega nemira — kot da tudi mene kličeš v to veliko žetev, v delo, ki presega moje sposobnosti, a ne Tvoje namene.
Gospod, želim biti del tiste žetve, ki jo zbiraš v svoje kraljestvo. Ne kot opazovalec, temveč kot nekdo, ki hodi po polju tvojih namenov. Nekdo, ki ni popoln, a je pripravljen. Ki ni brez strahu, a se kljub temu odzove.
Ko berem tvoje besede: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev«, postanem tih. Ker slišim v njih klic in vprašanje: sem jaz eden izmed teh delavcev? Lahko sem. Čeprav nisem najmočnejši, čeprav se včasih spotikam v lastni dvom, pa vem, da v meni živi želja, da bi deloval v tvojem imenu. Moje roke niso vedno gotove, a so pripravljene, če jih vodiš Ti.
Uči me gledati z očmi Tvojega Sina. Da bi znal ločiti med pšenico in plevelom, ne z očmi, ki sodijo, temveč z očmi, ki razumejo. Naj ne prehitevam z razsodbo, ampak naj se učim potrpežljivosti, ker tudi Ti potrpežljivo čakaš, da seme dozori. Pomagaj mi razumeti, da je zrelost pogosto skrita v bolečini, da prava vera včasih zraste šele skozi trpljenje, ko misliš, da je vse izgubljeno.
Jezus, ko si rekel: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti,« si me osvobodil pritiska, da bi moral sam prinesti sadove.
Spomni me znova in znova, da je zvestoba Tebi pomembnejša od vsakega dosežka. Da so tvoji sadovi mir, ljubezen, potrpežljivost in usmiljenje — in da rastejo tam, kjer jim dam prostor.
Če bo moja pot posejana s solzami, Gospod, me opominjaj, da so solze del Tvoje zgodbe.
»Tisti, ki sejejo s solzami, bodo želi z vriskanjem.«
V težkih dneh me spomni, da so tudi temne noči del Tvoje priprave. Da nič, kar je prepojeno z iskrenostjo in vero, ni izgubljeno.
Ko praviš, da je tvoje kraljestvo kot človek, ki je posejal dobro seme na svojem polju, se zazrem vase. Moje srce je to polje. Naj Tvoja beseda v meni ne ostane površinska. Pridi kot vrtnar. Obreži, kar ovira. Odstrani, kar je suho. Okrepi, kar ima življenje.
Gospod, ne bojim se več Tvojega srpa. Ker v Tvojih rokah srp ni grožnja, ampak orodje, ki ločuje to, kar je zrelo, od tega, kar mora še dozoreti. Žetev je čas ločitve, a tudi čas slavja. Želim biti med tistimi, ki jih najdeš pripravljene — ne zato, ker so brezmadežni, temveč ker so se odločili ostati v Tebi.
In ko pride tisti dan, ko se bo vse zbiralo in ločevalo, naj bom med tistimi, katerih dela ne bodo govorila o njih samih, ampak o Tebi. Ne želim, da se spominja mojega imena, ampak Tvoje ljubezni, ki me je oblikovala.
Gospod, zorí v meni. Zorí v svetu. Zorí v Cerkvi, ki včasih omahuje, pa vendar upa. Naj bo moja molitev seme. Naj bodo moja dejanja brazde. In naj bo moje življenje del tvoje žetve. Zdaj in za vekomaj.
Amen.
