Gospod,
Tvoja beseda danes govori o Pavlu in Barnabu, o pogumnih možeh, ki sta šla tja, kamor si ju poslal. Sta bila preganjana, zaničevana, izrinjena, a nista utihnila.
Ko sta zvedela, da jih želijo kamnati, sta šla drugam in tam »sta oznanjala evangelij«. Gospod, daj mi takšno odločnost. Naj ne utihnem, ko pride odpor. Naj ne pobegnem pred oznanilom. Naj tudi jaz najdem pogum, da tam, kjer sem, oznanjam Tebe — z dejanji, z držo, z besedami, če je treba.
V Listri je bil mož, hrom od rojstva, ki nikdar ni hodil. On ni prosil za čudež. Le poslušal je Pavla. In Pavel je videl njegovo vero. »Postavi se pokonci na noge!« mu je zaklical. In mož je poskočil in hodil. Gospod, naj bo v meni takšna vera. Ne vera v čudeže same, ampak vera, da Ti delaš, da Ti vidiš, da Ti dviguješ. Če sem hrom; v duhu, v mislih, v pogumu; naj Te slišim reči: »Postavi se pokonci.« In naj vstanem.
Tvoja moč, Gospod, dviguje. Tvoja beseda oživlja. A tudi danes, tako kot v Listri, ljudje hitro naredimo napako: »Bogova v človeški podobi sta prišla k nam!« so klicali. Hoteli so darovati. Hoteli so slaviti človeka.
In kako hitro to naredimo tudi danes. Poveličujemo tiste, ki so glasni. Ki zdravijo. Ki imajo vpliv. Ki govorijo v Tvojem imenu — pa včasih brez Tebe. Gospod, obvaruj me malikovanja. Naj ne častim daru bolj kot Darovalca. Naj ne zamenjam glasnika za Gospoda.
Pavel in Barnaba nista sprejela časti. Raztrgala sta oblačila in rekla: »Tudi midva sva umrljiva človeka, vam enaka.« Gospod, daj mi ponižnost. Naj nikoli ne mislim, da sem več kot drugi. Naj me ljudje ne postavljajo na piedestal, pa tudi sam naj se tja ne postavljam. Sem človek. Kot vsi. A v meni živiš Ti. In prav zato lahko upam, ljubim, govorim.
Apostola sta oznanjala: »Spreobrnite se od teh praznih reči k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih.« Gospod, tudi jaz imam svoje prazne reči. Stvari, ki jih častim, ne da bi se tega zavedal. Mnenja ljudi. Uspeh. Mnenja o sebi. Mnenja o drugih. Stvari, ki jih imam raje kot resnico.
Prosim Te: spreobrni me k Tebi. K živemu Bogu. K Tistemu, ki je ustvaril vse, kar je.
In ko pride skušnjava, da bi častil nekaj drugega — tudi dobro stvar, dobrega človeka, čudež, uspeh — naj me Pavlove besede znova dosežejo: »Spreobrnite se k živemu Bogu.«
Naj se takrat znova obrnem k Tebi. Naj znova hodim za Teboj. Tudi če hodim šepaje. Tudi če sem ranjen. Tudi če sem utrujen.
Ti si Živi Bog. Ne abstrakcija, ne ideja. Bog, ki dviguje. Ki dela novo. Ki ostaja.
Zato Ti danes izročam vse: svoj um, svoje želje, svojo pot in tudi svojo nemoč.
Hvala Ti, da mi srce napolnjuješ z veseljem.
Amen.
