Nebeški Oče,
danes je sobota. Dan, ko si tudi Ti – po stvarjenju sveta – počival. In če si Ti, Vsemogočni, izbral dan miru, kako naj potem jaz verjamem, da moram vedno hiteti?
Zato prihajam k Tebi – počasi, brez naglice, takšen, kot sem. S seboj nosim utrujenost tedna, misli, ki kar ne potihnejo, občutke, ki jih nisem imel časa predelati.
In jih polagam pred Tebe, ker vem, da jih Ti razumeš bolje, kot jih bom jaz kdajkoli.
Gospod, nauči me počitka, ki ni bežanje, ampak srečanje. Naj danes ne merim svojega dne po opravljenih nalogah, ampak po tem, koliko sem bil prisoten – s Teboj, z drugimi, s seboj. Naj moja duša najde svoj “domov” v Tvoji prisotnosti.
Daj, da bi znova začutil lepoto preprostih stvari – tišine, sončnega žarka, vonja po kavi, dotika ljubljene osebe, glasu narave.
Naj sobota postane dan hvaležnosti, dan opomnika, da je življenje več kot obveznosti, urniki in pritiski. Da je življenje – dar.
Oče, prosim Te, da ozdraviš utrujene dele mene. Tisto zlomljenost, ki jo nosim skrito. Tisto razočaranje, ki ga ne pokažem.
Tisto obremenjenost, ki mi jemlje zbranost.
Daj mi pogum, da izpustim nadzor. Daj mi milost, da zaupam, da Ti držiš v rokah tudi tisto, kar jaz ne morem.
Naj sobota postane čas, ko spet slišim Tvoj glas. Ko me spomniš, da sem Tvoj, tudi če ničesar ne ustvarim, ne dokažem, ne izmerim.
Naj me ta resnica napolni z mirom, ki presega razum. In naj me pripravi na nove dni – ne izčrpanega, ampak prenovljenega.
Vse, kar sem, Ti danes znova izročam. Ves dan, vse skrbi, vse misli – naj se odpočijejo v Tebi.
V Tvojem imenu, Jezus, molim s hvaležnim srcem.
Amen.
